Lahko bi rekli, da je Andreja Štrukelj Sinčič arhitektka, odkar se je rodila, saj je njen oče priznani arhitekt Milan Štrukelj, ki je obogatil Ljubljano z mnogimi izvrstnimi objekti, hčerko pa s poklicem arhitektke. V karieri je veliko pozornosti posvečal arhitekturi za otroke, za vrtce, ki so jih v Ljubljani gradili iz samoprispevka, pa je prejel nagrado Prešernovega sklada. Ko je bila Andreja Štrukelj Sinčič študentka, sta z očetom odprla biro in od takrat delata skupaj. S sodelavci sta projektirala številne športne objekte, atletske stadione, nogometna igrišča, športne parke ter igrišča in objekte, ki so namenjeni otrokom. Projektirali so tudi dom starejših na Novih Fužinah, kjer so z dobro prostorsko zasnovo omogočili stanovalcem visoko kakovost bivanja, dom je zelo živahen in poln aktivnosti.

Posebna strast projekti za otroke

Arhitektura za otoke je strast Andreje Štrukelj Sinčič: »Šolska igrišča se mi zdijo poseben izziv, saj otroci v devetih letih naredijo ogromen napredek v svojem telesnem, umskem in socialnem razvoju. Otroci v prvem in otroci v devetem razredu nimajo nič skupnega, razen tega, da hodijo v isto šolo. Poleg tega je običajno premalo prostora, denarja prav tako. Dobro igrišče mora ponuditi prostor vsem, mora jim biti blizu, da ga vzamejo za svoje in se na njem dobro počutijo. Želim si, da se tudi popoldne vračajo nanj, pa mogoče še potem, ko so že v srednji šoli.«

Kako otroci dojemajo svoje igrišče in kaj si želijo na njem početi, raziskuje tudi skozi delavnice na ljubljanskih osnovnih šolah s krajinsko arhitektko Urško Kranjc, režiserjem Martinom Turkom in društvom Paz!Park. Svoje izkušnje je uporabila tudi pri povsem majhnem, a zanimivem projektu Soba za umirjanje na OŠ Toneta Čufarja in pri večjih, kot so dozidava in prenova vrtca Sonček, prenova učilnic in knjižnice na OŠ Livada, zasnova prenove in dozidave OŠ Franca Rozmana Staneta, izvedba novih prostorov glasbene šole Ljubljana Moste - Polje v Centru Zalog…

Ves čas polno igrišče

Zelo uspešen je projekt ureditve zunanjega igrišča OŠ Riharda Jakopiča v velikosti 5100 kvadratnih metrov: »Zadovoljna sem, da nam je kljub prostorskim omejitvam uspelo dobro uravnotežiti odnos med športnim in otroškim igriščem. Veliko prostora je namenjenega prosti igri na različnih površinah (asfalt, pesek, zelenica z gričem), igri na igralih, igri s peskom, vodo in sprostitvi v senci dreves, športni del igrišča pa kljub majhni površini omogoča vadbo več skupinam otrok hkrati. Standardni nabor športnih aktivnosti smo obogatili z namiznim tenisom in višinsko razgibano krožno asfaltno stezo za kolesarjenje in rolanje, s čimer smo omogočili aktivno igro tudi otokom, ki so jim ljubši individualni športi. Ohranili smo večino dreves in igrišče še dodatno bogato ozelenili z grmovnicami in drevjem.«

Izjemno pomembno je sodelovanje vodstva šole in učiteljev v fazi načrtovanja, še posebno učiteljev športa pri oblikovanju športnega dela. Otroci so ves čas opazovali gradnjo in nestrpno čakali na svoje igrišče. Od odprtja konec maja 2015 je igrišče ves čas polno, živahno je tudi konec tedna, ko je odprto za zunanje obiskovalce. V šoli se je pojavil sladek problem, da imajo v podaljšanem bivanju to leto preveč otrok, ki želijo ostati v šoli do pol petih le zato, da bodo lahko dlje časa na igrišču, zato druge razlage niso več potrebne.