Del skladovih zemljišč (41,3 ha) ob gradu Krumperk, ki jih ima v upravljanju biotehniška fakulteta – oddelek za zootehniko, je predmet denacionalizacije. Denacionalizacijski upravičenec jih želi nazaj, fakulteta pa na njih uveljavlja oviro za vračilo v naravi. Po 19. členu zakona o denacionalizaciji nepremičnine namreč ne vračajo v naravi, »če služi za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški«.
Fakulteta na pomoč kliče vlado
Prodekan oddelka za zootehniko Peter Dovč vztraja, da biotehniška fakulteta zemljišča in tudi vse objekte na Krumperku (konjske in perutninske hleve) nujno potrebuje za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela. »Del površin in objektov smo legalno kupili od nekdanje Emone v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, druge pa imamo v najemu od sklada kmetijskih zemljišč. Rezervne lokacije fakulteta nima, tudi ne denarja za selitev, ker takega kompleksa z ustrezno infrastrukturo ni mogoče dobiti v bližini Ljubljane. Investicije, ki bi bile potrebne za vzpostavitev novega obrata, daleč presegajo naše finančne zmožnosti. Menimo, da bi ob angažiranju širšega kroga deležnikov, vključno z vlado, seveda pa tudi ob sodelovanju denacionalizacijskega upravičenca, lahko poiskali rešitev, ki bi fakulteti omogočila nadaljevanje izvajanja dejavnosti ob selitvi dela dejavnosti na drugo lokacijo in dogovoru o ohranitvi konjerejskega centra na Krumperku. Brez zaključka sodnih postopkov ali vključitve vlade v razreševanje tega problema rešitve ne vidimo,« poudarja Peter Dovč.
Odvetniška pisarna Arah-Piano, ki v denacionalizaciji Krumperka zastopa upravičenca, družino Pogačnik, biotehniški fakulteti očita, da se gre na Krumperku bolj posel kot javno službo in da naj bi skladu del zemljišč celo odtujila. Odvetnica Barbara Piano zanika Dovčeve navedbe, češ da so del zemljišč kupili. »Niso jih odkupili, ampak so od Emone pridobili le pravico uporabe. Lastninske pravice niso pridobili, ker je v prejšnjem sistemu niso mogli imeti. Zakon o zavodih je vse to olastninil v korist Republike Slovenije, ki je potem ustanovila sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter kmetijska zemljišča prenesla nanj, ta pa jih je brezplačno oddal fakulteti. To pomeni, da v tem trenutku niso lastnik niti ene same parcele. Ne glede na to pa so del teh nepremičnin kar olastninili, sklad pa zemljišča, na katera je zdaj kot lastnica vpisana Univerza v Ljubljani, še vedno vodi, kot da so last Republike Slovenije in jih ima fakulteta v brezplačni uporabi,« navaja Barbara Piano. Na to so lani pisno opozorili premierja Mira Cerarja, vendar pravi, da se ni odzval. Brez odziva je po navedbah Barbare Piano ostal tudi njihov pisni poziv iz leta 2009 nekdanjemu ministru za visoko šolstvo Gregorju Golobiču, takratnemu predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu in protikorupcijski komisiji, naj na Krumperku preverijo, ali biotehniška fakulteta tam res izvaja javno službo in kako uporablja državno premoženje.
Skladova zemljišča na prepihu
Prodekan Dovč na očitke odvetniške pisarne Arah-Piano ni odgovoril, čeprav smo ga za pojasnila zaprosili že 24. novembra. Vprašanja o lastništvu nekaterih parcel na Krumperku smo naslovili tudi na sklad kmetijskih zemljišč. Že dve leti (od decembra 2014) je kot lastnica devetih parcel na Krumperku, ki so predmet denacionalizacije, v zemljiški knjigi vpisana Univerza v Ljubljani, a jih sklad v svojih evidencah še vedno vodi, kot da so last Republike Slovenije in jih ima biotehniška fakulteta le v brezplačni uporabi. Olastninjenje omenjenih parcel je dovolilo okrajno sodišče v Mariboru, medtem ko je ljubljansko okrajno sodišče za sedem drugih parcel na Krumperku vknjižbo lastništva Univerze Ljubljana na njih le deset dni kasneje zavrnilo s pojasnilom, da ni utemeljena.
Direktorica sklada Irena Šinko nam je potrdila, da je seznanjena z dejstvom, da je na nekaterih skladovih zemljiščih že debeli dve leti kot lastnica v pisana Univerza v Ljubljani. Na vprašanje, ali je sklad zaradi tega morebiti odpovedal brezplačno zakupno pogodbo biotehniški fakulteti, pa je odvrnila, da to lahko stori šele po pridobitvi stališča državnega pravobranilstva, ali je bil postopek vpisa lastništva zakonit. Toda v dveh letih od vpisa sklad za to stališče še ni zaprosil, saj šele zdaj pridobiva potrebno dokumentacijo in preučuje zakonske podlage. Tako bo devet parcel na Krumperku do nadaljnjega še naprej imelo dva lastnika hkrati – univerzo in državo. Odvetnica Barbara Piano se ob takšni brezbrižnosti države do njene lastnine sprašuje: »Si predstavljamo, kaj se zgodi tistemu, ki odtuji vozilo, ki ga ima na lizing, in ga registrira nase?«
