Četrt stoletja denacionalizacijske jare kače

Tri leta, ki trajajo že četrt stoletja

Državni zbor (takrat skupščina) je pred 25 leti, 20. novembra 1991 – v času Demosove vlade – sprejel zakon o denacionalizaciji. Veljati je začel 7. decembra 1991, njegov osnovni namen pa je bil popraviti krivice, ki so se dogajale po letu 1945, ko je komunistična oblast ljudem z agrarno reformo, nacionalizacijo, zaplembami ali kako drugače na silo podržavila premoženje. Denacionalizacija je nasprotni postopek – vračanje tega premoženja razlaščencem oziroma njihovim dedičem, v prvi vrsti v naravi, če to ni mogoče, pa v obliki nadomestnega premoženja ali odškodnin v državnih obveznicah.

Denacionalizacijske upravičenke so vse fizične osebe, ki so bile v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljani, ki so državljanstvo pridobili po predpisih, sprejetih po 9. maju 1945. Temeljno načelo zakona je bilo »s popravljanjem starih krivic ne povzročaj novih«, ključni časovni cilj pa, da se denacionalizacija konča v treh letih. Upravičenci so zato morali zahtevke za vrnitev premoženja vložiti v dveh letih od uveljavitve zakona, odločbe na prvi stopnji (na upravnih enotah in ministrstvih) bi morale biti izdane najkasneje v letu dni od vložitve, postopki pa pravnomočno končani kmalu zatem. Preteklo je četrt stoletja, a smo še zmeraj daleč od tega časovnega cilja.

Upravne enote zamujajo 11 let in 7 mesecev

Časovne roke za dokončanje denacionalizacije je politika ves čas raztegovala kot žvečilni gumi, potem ko se je na tiste zapisane v zakonu požvižgala. Državni zbor je tako junija 1999 odločil, da je treba denacionalizacijske zahtevke na prvi stopnji rešiti do konca decembra 2000. Kasneje se je vlada v okviru vstopanja v EU zavezala, da bo celotno denacionalizacijo sklenila do konca leta 2002. Štirinajst let kasneje o ciljnih rokih nihče več ne govori.

Samo upravne enote so prejele več kot 38.000 denacionalizacijskih zahtevkov. Ko se je izkazalo, da so časovni roki za njihovo reševanje, zapisani v zakonu, občutno prekratki, so si postavile nov cilj – denacionalizacijske postopke bodo na prvi stopnji pravnomočno končale do 31. marca 2005. To je od 58 upravnih enot storila le metliška, najpočasnejših 26 pa trenutno obravnava še 122 zadev, če prištejemo tudi tiste, ki so v pritožbi na drugi stopnji, v upravnem sporu ali reviziji. Dodatno zamujajo torej enajst let in sedem mesecev.

Burno sodno dogajanje

Če se denacionalizacijski upravičenec ali zavezanec za vračilo premoženja z odločitvijo upravne enote ne strinja, se lahko pritoži drugostopenjskemu pritožbenemu organu, to so ministrstva. Boris Vinski, vodja službe za upravne zadeve na ministrstvu za okolje in prostor, ugotavlja, da se v kar 90 odstotkih primerov vsaj ena od strank v postopku pritoži na odločitev upravne enote o vračilu ali nevračilu premoženja. »Toda to ne pomeni, da upravni organ dela slabo, ampak samo to, da skoraj vedno katera od strank ni zadovoljna z odločitvijo.« Vinski zato ocenjuje, da bi bilo leta 1991, ko so sprejemali ZDen, modro vanj zapisati, naj upravičenci zahtevke vlagajo neposredno na sodišča. Civilna. »To so zelo zahtevna pravna vprašanja, ki bi jih morali reševati pravniki. Upravni organi zanje nimajo niti dovolj ljudi niti dovolj znanja,« utemelji Vinski.

Violeta Knap, pravnica na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je zavezanec za vračilo gozdov in kmetijskih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, pritrjuje mnenju Vinskega, da je denacionalizacija res izjemen pravni zalogaj. To dokazuje tudi burno sodno dogajanje. »O pravnih vprašanjih v zvezi z denacionalizacijo je bilo izdanih 215 odločitev ustavnega sodišča, 2200 judikatov (delov sodbe, ki vsebujejo kratko odločitev, rešitev zadeve, op. p.) vrhovnega sodišča, 625 judikatov višjih sodišč, 897 upravnih ... Šlo je za večje zahtevke, in dokler zadeva ni preverjena na sodišču, ne vem, kje je junak, ki bo odškodninski zahtevek kar podpisal in ga plačal,« poudarja Knapova. S tem meri tudi na 11,4-milijonski odškodninski zahtevek Nadškofije Ljubljana, ki ga je ta na podlagi 72. člena ZDen že leta 2009 naslovila na sklad (pred slabima dvema letoma ga je povišala na 17,4 milijona), o njem pa se še vedno pravdajo na sodišču, čeprav se je bila nadškofija sprva pripravljena pogoditi za približno sedemmilijonsko vsoto.

Drugi odstavek 72. člena ZDen je eden največjih »biserov« tega dokumenta. Napisan je tako nejasno, da so si ga zavezanci za plačilo odškodnine razlagali vsak po svoje. Večina jih je razumela, da upravičenci nimajo pravice zahtevati odškodnine za čas, ko premoženja zaradi počasnega vračanja niso mogli uporabljati. A sta vrhovno in kasneje še ustavno sodišče določilo 72. člena ZDen tolmačili drugače – da upravičenci lahko zahtevajo odškodnino za čas vse od uveljavitve zakona do izdaje pravnomočne odločbe o odškodnini. Denacionalizacijski upravičenci so lahko vrhovnemu sodišču zelo hvaležni tudi za načelno mnenje o tem, kdaj začnejo teči zamudne obresti na odškodnine. Sodišča so jih sprva odmerjala od izdaje pravnomočne sodbe o pripadajoči odškodnini, danes se obračunavajo od dneva vložitve zunajsodnega zahtevka za odškodnino, ko torej upnik zavezanca prvič pozove k plačilu.

To je sprožilo cunami odškodninskih zahtevkov, in ker so zamudne obresti zelo mikavne – 8,05-odstotne, se denacionalizacijskim upravičencem prav nikamor ne mudi, da bi dobili odškodnino čim prej izplačano. Kasneje kot bo prispela na njihov račun, več zamudnih obresti se bo nabralo. Ni torej boljše finančne naložbe, a problem je, da se čas reševanja danacionalizacijskih zahtevkov s tem dodatno podaljšuje in da bodo račun za to na koncu izstavili vse tistim, ki polnimo državni proračun.

Cerkev ima jasne zahteve, ki jih zna braniti

Ena največjih denacionalizacijskih upravičenk je Nadškofija Ljubljana. Cerkev v boju za vračanje odvzetega premoženja nastopa enotno. Tisti državni zavezanci za vračilo premoženja, ki imajo denacionalizacijske izkušnje s Cerkvijo, zlasti z Nadškofijo Ljubljana, za njene pogajalce večinsko ugotavljajo: so modri, preudarni, strokovni, povezani, zastopajo enotna stališča, imajo kakovostne odvetnike z veliko znanja, natančno vedo, kaj jim po zakonu o denacionalizaciji pripada, zato imajo jasne zahteve, ki jih znajo tudi braniti. Kaj pa tisti, ki v denacionalizaciji zastopajo državo? Vsak vleče na svojo stran, ni izmenjave mnenj in podatkov med različnimi institucijami, ni enotnega stališča, kaj z denacionalizacijo sploh hočemo doseči, kaj vračati in česa ne.

Nadškofija Ljubljana je zgolj na območju radovljiške upravne enote z enim samim zahtevkom zahtevala vračilo v naravi okoli 21.000 hektarjev podržavljenih nepremičnin (kmetijskih zemljišč, gozdov, stavb in stavbnih zemljišč), od katerih jih približno 15.000 leži na območju Triglavskega narodnega parka. »Ta zahtevek Nadškofije Ljubljana se je ob vložitvi nanašal na petsto parcel, po opravljeni parcelaciji jih je več kot dva tisoč. Parcelacija je bila namreč potrebna zaradi ugotavljanja, katere parcele so bile dejansko podržavljene. Da bi naredili korak bliže k rešitvi tega kompleksnega denacionalizacijskega zahtevka, smo Nadškofiji Ljubljana zanj doslej izdali 68 delnih odločb. Odločili smo že glede skoraj 80 odstotkov njenega premoženja. Nazaj je dobila 16.267 hektarjev zemljišč, pretežno na območju Triglavskega narodnega parka, za 72 hektarjev zemljišč, ki jih nismo mogli vrniti v naravi, so dobili odškodnino v obliki obveznic,« nam je pojasnila načelnica radovljiške upravne enote Maja Antonič.

Nadškofija bi imela tudi slap in jezera

Upravna enota Radovljica je prejela 581 denacionalizacijskih zahtevkov. Na prvi stopnji imajo odprte še tri zadeve, dve so dobili v ponovno odločanje. Najhujši zalogaj pa je, kot rečeno, zahtevek ljubljanske nadškofije, ki se še vedno poteguje za vrnitev v naravi 4700 hektarjev zemljišč, pretežno v Triglavskem narodnem parku. Gre za gozdna in kmetijska zemljišča, na katerih so celo največji biseri med vodnimi zemljišči – priobalni pas Bohinjskega jezera, Triglavska jezera in slap Savica. Upravna enota je glede Bohinjskega jezera že odločila, da vrnitev v naravi ni mogoča, ker gre za javno dobro, a ji je upravno sodišče po vloženi tožbi Nadškofije Ljubljana zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Zdaj se morajo stranke v postopku opredeliti do tega, ali bi zakon o vodah v tem primeru lahko pomenil oviro za vračilo v naravi.

Na okoljskem ministrstvu odgovarjajo pritrdilno. Sklicujejo se na zakon o vodah, ki je veljal v času uveljavitve ZDen in je določal, da so voda, vodotoki, jezera, izviri, obalno morje in morska obala ter vodna in priobalna zemljišča dobrine splošnega pomena. Zdaj veljavni zakon o vodah pa med drugim določa, da zemljišča, ki so bila na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno ter so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije.

»V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen so zato po našem mnenju podane ovire za vračilo teh zemljišč v naravi,« so previdno zapisali na okoljskem ministrstvu. Čas bo pokazal, ali bodo v pravdi za slap Savica, Triglavska jezera in Bohinjsko jezero to stališče zagovarjali vsaj pol tako odločno, kot bo odločna Nadškofija Ljubljana v boju za to, da dobi te naravne bisere v svojo last.

Grad le redki hočejo nazaj, raje vzamejo odškodnino

Da slap ali jezero kot naravna dobrina ne bi smela biti predmet vračanja v naravi, meni tudi Damjana Pečnik, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo. »Slap ali jezero bi morala biti dostopna vsakemu državljanu. Ne želim si, da postaneta Bled in Bohinj to, kar so objezerski kraji ponekod v Italiji in Avstriji. Tam se ne moreš prosto sprehajati okoli jezera, ampak se zatikaš v zasebno lastnino,« opozarja Pečnikova. Vračanje objektov kulturne dediščine v naravi, kakršni so denimo gradovi, pa se ji ne zdi sporno. »Država načeloma nima zadrege z vračanjem gradov. Moje osebno mnenje je, da gradov, tudi če so upravičenci iz tujine, ne morejo nikamor odnesti,« pravi.

A kaj, ko so med denacionalizacijskimi upravičenci le redki, ki si sploh želijo na svoja ramena naprtiti objekt, v obnovo katerega bi morali praviloma vložiti milijone evrov, peklensko drago pa je tudi njegovo vzdrževanje. Zato raje vzamejo odškodnino v obliki obveznic, ki jih izdaja Slovenski državni holding (SDH). Na ta način je država denacionalizacijske upravičence poplačala za gradove Bistra, Kostanjevica, Viltuš, za dvorec Zaprice in za ljubljansko Navje. V naravi je ministrstvo za kulturo doslej vrnilo grad Krumperk, samostan v Strunjanu, grajski kompleks Goričane, dvorec Betnava in Stiški dvorec.

Med zavrnjenimi zahtevki ministrstva za kulturo je med drugim Blejski otok, ki ga je Nadškofija Ljubljana sprva hotela imeti nazaj v naravi, a se mu je kasneje odrekla, potem ko je leta 2008 takratni minister za kulturo Vasko Simoniti z Rimskokatoliško cerkvijo (RKC) podpisal sporazum o Blejskem otoku. Cerkev se je z njim odpovedala zahtevi po vračilu otoka v naravi, v zameno je dobila v last sakralne objekte in 45-letni brezplačni najem vsega otoka. Simonitijeva naslednica Majda Širca je prek državnega pravobranilstva zahtevala razveljavitev tega sporazuma, vendar ni uspela. Damjana Pečnik danes priznava: »Država si lahko samo želi tovrstnih upravljalcev kulturne dediščine. Prejšnji župnik je imel zelo rigorozen pogled na to, kaj bo na otoku, oziroma bolj na to, česa ne bo. Zdaj je povsem drugače. Ne znam pokazati boljšega primera v Sloveniji, da neki zasebni subjekt na tak način upravlja kulturni spomenik. To, kar danes dela blejski župnik z otokom, je primer dobre zgodbe, kako lahko razviješ turistični produkt, kako to narediš celostno, upoštevaš vsa stališča stroke in hkrati ohranjaš ustrezno mero javne dostopnosti otoka.«

Propadanje kulturnih spomenikov

Kot primer konstruktivnega sodelovanja države in denacionalizacijskega upravičenca Pečnikova omenja tudi grad Strmol, za katerega je upravičenec dobil pet milijonov evrov odškodnine v obveznicah (za grad, lovsko kočo, gospodarski poslopji in ožje zemljišče). V tem primeru sta bili predmet denacionalizacije tudi umetniški sliki, za kateri se je upravičenec strinjal, da sta sicer njegova last, a kljub temu ostaneta na ogled javnosti. Pečnikova pravi, da je bil grad Strmol vzdrževan in opremljen, objekti so bili v dobri fizični kondiciji, kar pa, denimo, ne velja za grad Viltoš, ki je z denacionalizacijo prav tako ostal državi, saj ga razlaščenec ni hotel nazaj. Ker ZDen prepoveduje vlaganja v objekte, dokler denacionalizacijski zahtevek ni rešen, je začel ta grad propadati, čeprav je bil prej dobro vzdrževan. »Takoj ko se je začel denacionalizacijski postopek, se je dom starostnikov izselil iz gradu. A ker se je denacionalizacija zavlekla, je začel objekt propadati in zdaj je v precej slabem stanju,« pravi državna sekretarka.

Tako kot vsi drugi denacionalizacijski upravičenci imajo tudi tisti, ki so dobili nazaj gradove, možnost od države zahtevati odškodnino za nezmožnost njihove uporabe v času od uveljavite ZDen. Toda na kulturnem ministrstvu nimajo podatka, ali kdo od razlaščencev, ki jim je bilo premoženje vrnjeno, zahteva to odškodnino in kdo je njen plačnik. Za gozdove in kmetijska zemljišča je jasno. Zavezanec za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki tudi vodi natančno evidenco o tem, komu je že kaj izplačal, vendar javnosti imena prejemnikov razkriva le, če gre za pravne osebe, pri fizičnih osebah navaja zgolj začetnice njihovih imen in priimkov.

Skrivajo informacije o tem, kdo dobiva proračunski denar

Še bolj skrivnostni so v SDH, ki smo ga prav tako zaprosili za konkretna imena prejemnikov odškodnin v obliki državnih obveznic. Takole so nam odgovorili: »SDH javnosti ne razkriva podatkov o vrednosti premoženja posameznih upravičencev ter drugih osebnih podatkov in okoliščin. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja v 6. členu določa izjeme, kdaj organ zavrne dostop do zahtevane informacije. Tretja točka navedenega člena namreč omogoča zavrnitev dostopa do informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Dne 26. 4. 2005 je pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Nataša Pirc Musar izdala tudi odločbo, ki pokriva to področje.«

Na isto odločbo nekdanje informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar se radi sklicujejo tudi na ministrstvu za pravosodje, po kateri »se podatkov o denacionalizacijskih upravičencih ne posreduje javnosti«. To ministrstvo je sicer koordinator za denacionalizacijo na državni ravni, saj vodi statistiko o njenem poteku. A je ta očitno pomanjkljiva. Zanimalo nas je namreč tudi, koliko odškodnin je doslej država izplačala zaradi nezmožnosti uporabe odvzetega premoženja po 72. členu ZDen in koliko obresti ter koliko odškodnine je bilo že izplačane v obliki obveznic. »Teh podatkov nimamo, niti nimamo pravne osnove za zbiranje. Zavezanci za plačilo odškodnine so tisti, ki so imeli nepremičnino v lasti do njenega vračila v postopku denacionalizacije, zato bi bilo take podatke zelo težko zbrati, ker gre za razmerje med zavezancem in upravičencem,« pravijo na ministrstvu za pravosodje. Kako pa potem država ve, koliko jo je doslej stala denacionalizacija, in kako bo vedela, kolikšna bo končna bilanca stanja?

Mahajo z zaprašeno odločbo

Ker je enajst let stara odločba informacijske pooblaščenke zelo priročen izgovor za skrivanje informacij o prejemnikih denacionalizacijskega denarja, smo za njeno tolmačenje vprašali tudi Natašo Pirc Musar, ki je leta 2005 opravljala vlogo informacijske pooblaščenke. Poudarila je, da je bila ta odločba izdana pred uveljavitvijo novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), da je informacijski pooblaščenec z njo opravil test interesa javnosti in že takrat ugotovil, da so sredstva za izplačevanje odškodnin po ZDen javna. To izhaja tudi iz kasneje sprejete novele ZDIJZ (6. člen), po uveljavitvi katere je informacijski pooblaščenec v zvezi s podatki iz denacionalizacijskih postopkov izdal več odločb (tudi 23. novembra 2011).

Iz njih je mogoče po navedbah Pirc-Musarjeve pavšalno zaključiti: »Da so podatki o višini izplačanih sredstev iz naslova denacionalizacije ter imena in priimki upravičencev prosto dostopne informacije javnega značaja, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev; da pa so pred izplačilom odškodnine podatki o višini zahtevane ali določene odškodnine ter imena in priimki oseb, ki odškodnino zahtevajo ali so do nje upravičeni, varovani osebni podatki in torej niso prosto dostopne informacije javnega značaja, ker (še) ne gre za porabo javnih sredstev. Tako bodo načeloma imena in priimki denacionalizacijskih upravičencev v denacionalizacijskih odločbah prekriti, ne pa tudi na dokazilih o izplačilih odškodnin. Seveda je treba vsako zahtevo presojati individualno, zato dopuščamo možnost, da v konkretnih primerih lahko pride tudi do drugačne rešitve zadeve.«

Čas je torej, da državni uradniki postarano odločbo informacijskega pooblaščenca pozorno preberejo, še bolje pa bi bilo, da jo nadomestijo s kakšno novejšega datuma.

Še bolj kot državne institucije so skrivnostni v cerkvenih krogih. Pred časom smo poskušali od urada Slovenske škofovske konference pridobiti podatke o tem, koliko premoženja je po ZDen zahtevala nazaj RKC, koliko odvzetega premoženja je že dobila vrnjenega ter koliko ima trenutno v lasti gozdov in koliko kmetijskih zemljišč. Po odgovore so nas napotili neposredno na posamezne škofije oziroma na pristojne državne urade. Ker so državni uradi z informacijami zelo skopi, smo povprašali vsako posamezno škofijo. Od murskosoboške in novomeške nismo dobili nobenega odgovora, medtem ko so se nas mariborska, celjska in koprska prijazno odkrižale s pojasnilom, da je morala vsaka župnija kot samostojna pravna oseba sama vložiti denacionalizacijski zahtevek, od župnikov pa niso nikoli zahtevali, naj jim sporočajo podatke o tem. »Te podatke mora imeti država, ki je odvzeto vračala,« je v odgovoru zapisal Jože Pribožič, škofijski ekonom v Celju.

Glede na to, da je ena največjih denacionalizacijskih upravičenk v državi Nadškofija Ljubljana, smo zaprosili za pogovor z njihovim poznavalcem te tematike, a nas je tiskovni predstavnik Boštjan Prevc zavrnil s temle pojasnilom: »Denacionalizacije, dokler je v postopkih, ne komentiramo. Naša izkušnja je, da javna debata in poročanje ne koristita uspešnosti in hitrosti reševanja posameznih postopkov. Zato upam, da boste razumeli, da nadškofija ne želi sodelovati v tem pogovoru.«