Potomci Antona (Antonia) Codellija, nekdanjega ljubljanskega graščaka, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avto, se že 24 let potegujejo za denacionalizacijo gradu Kodeljevo, toda državnim institucijam je doslej uspelo ugotoviti zgolj to, da je bil Codelli v času nacionalizacije leta 1945 jugoslovanski državljan. Čeprav je do takrat živel v Sloveniji (po njem se imenujejo del Ljubljane, park, grad in športna dvorana…) in nekaj časa na Hrvaškem (blizu Čakovca), pa naj ne bi bil državljan nobene od teh dveh nekdanjih jugoslovanskih republik. Listinskih dokazov za to preprosto ni. Denacionalizacijski postopek je tako po skoraj četrt stoletja še vedno na stopnji nič.
Denacionalizacijski zahtevek so razparcelirali
Leta 1992 je baronica Livia Barbo von Waxenstein Reden, danes 81-letna vnukinja Antona Codellija, živeča v domu starejših občanov na Dunaju, vložila denacionalizacijski zahtevek za vrnitev graščine Kodeljevo. Že 24 let ga neuspešno rešujejo ministrstvi za kulturo ter za okolje in prostor in ljubljanska upravna enota. Razparceliranje denacionalizacije na tri dele kar kliče po zapletih in dolgotrajnih postopkih ter prelaganju odgovornosti.
Ministrstvo za okolje in prostor je nedavno sicer izdalo odločbo, s katero je zavrnilo denacionalizacijski zahtevek Codellijevih, ki se je nanašal na park Kodeljevo. Pojasnili so nam, da so to storili zato, ker ni bilo izkazano niti slovensko niti hrvaško državljanstvo Antona Codellija v času podržavljenja njegovega premoženja. Ta odločitev je po pritožbi upravičencev zdaj na upravnem sodišču, ministrstvo za kulturo in upravna enota pa odločitve o svojem delu denacionalizacijskega zahtevka (za grad, pristavo, kapelo in zemljišča) še nista sprejela.
»Prav, pa ga imejte za Hrvata!«
Carmen Dobnik, ki zastopa Codellijeve potomce, je zgrožena. »Kar deset let so se pristojni ukvarjali s tem, čigav državljan je bil Anton Codelli. Šele leta 2002 so ugotovili, da je bil v času nacionalizacije jugoslovanski, ne pa tudi slovenski državljan. Če bi to potrdili pred letom 1998, bi jugoslovansko državljanstvo zadostovalo, da bi Codellijevim pravnim naslednikom priznali status denacionalizacijskega upravičenca in jim odvzeto premoženje vrnili v naravi, od spremembe zakona o denacionalizaciji v letu 1998 pa je poleg jugoslovanskega državljanstva potrebno tudi slovensko,« poudarja Dobnikova in nadaljuje: »Konec leta 2013 je sodišče ugotovilo, da Codelli ni bil slovenski državljan, ampak hrvaški. Takrat bi lahko šli na ustavno sodišče in se naprej prerekali, a smo rekli: Prav, pa ga imejte za Hrvata, čeprav se moja stranka s tem ne bo nikoli sprijaznila, in smo začeli denacionalizacijski postopek graditi na vzajemnosti. Od ministrstva za pravosodje imamo dva dopisa, da na področju denacionalizacije obstaja vzajemnost med Slovenijo in Hrvaško. Na ministrstvu za javno upravo pa so rekli, da vzajemnosti ni.«
Prav tako ni pisnega dokazila, da je bil Codelli hrvaški državljan. »Morda je celo oseba brez državljanstva ali oseba v tem trenutku neznane države,« ugotavlja Carmen Dobnik. Hrvaško notranje ministrstvo je zato prosila, naj napišejo, ali je bil Codelli Hrvat. »Pred dnevi so odgovorili, da obstajajo zaznamki v arhivih, da je leta 1937 v Podturnu pri Čakovcu prosil za domovinsko pristojnost, kar je današnje državljanstvo. Piše 'v prilogi pošiljamo domovnico', domovnice pa nikjer,« obupano ugotavlja Dobnikova.
Navzkrižno tožarjenje
Ne glede na opisane denacionalizacijske peripetije gre dogajanje, povezano z graščino Kodeljevo, svojo pot. Sredi 90. let prejšnjega stoletja je bila v posesti gostinskega podjetja Figovec, ki jo je leta 1996 brezplačno preneslo na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Objekti so propadali, in ko je s strehe graščine zgrmel strešnik ter poškodoval katrco, parkirano pred njo, je vrag odnesel šalo. Zavod je k sodelovanju v skupnem projektu obnove pritegnil podjetje Graščina. Njen prokurist Marijan Fras se takole spominja začetkov: »Ko smo v grad vložili 24 milijonov takratnih tolarjev, je zavod ugotovil, da ne more sodelovati, ker nima denarja.«
Zavod je grad, pristavo in gospodarski objekt na Kodeljevem s pogodbo oddal v 99-letni zakup podjetju Graščina, d. o. o., in ji za enako časovno obdobje podelil tudi stavbno pravico. Sledile so tožbe. Najprej sta Graščino tožila ministrstvo za kulturo in zavod ter zahtevala razveljavitev pogodb o zakupu in prenosu stavbne pravice, pozneje je ministrstvo za kulturo vložilo še tožbo zoper lasten zavod in prav tako zahtevalo ničnost sklenjenih pogodb. Obe tožbi sta na sodišču padli, ko se je podjetje Graščina leta 2006 lotilo obnove grajske pristave, pa je sledila še tretja. Vložili so jo Codellijevi potomci, ki so do dokončanja denacionalizacijskega postopka zahtevali ustavitev obnove. A niso uspeli, ker niso mogli dokazati, da je bil Codelli slovenski državljan. Tako je Marijan Fras pristavo obnovil do tretje podaljšane faze, zdaj pa objekt že sedem let prazen sameva.
