Posestvo Krumperk je ena od nerešenih denacionalizacijskih zgodb, ki se vleče že 24 let. Denacionalizacijski upravičenci, družina Pogačnik (dva člana trenutno živita v Kanadi, ena članica pa v Španiji), so že leta 1992 vložili dva zahtevka za vračilo odvzetega premoženja v naravi. Ker je posestvo Krumperk kulturni spomenik, so prvi denacionalizacijski zahtevek (nanaša se na vračilo gradu, grajskega hleva in funkcionalnih zemljišč neposredno ob gradu) naslovili na ministrstvo za kulturo, drugega (gre za skoraj 43 hektarjev kmetijskih zemljišč pod vznožjem gradu) pa na domžalsko upravno enoto. Ministrstvo jim je grad in obrobje nekdanje posesti, v času nacionalizacije velike okoli 280 hektarjev, vrnilo hitro, 6. septembra 1993, za del preostalega odvzetega premoženja se družina Pogačnik še vedno bojuje, saj je v upravljanju ljubljanske biotehniške fakultete.
Rezervne lokacije ni, denarja za selitev tudi ne
Fakulteta se upira umiku s Krumperka. Sklicuje se na 19. člen zakona o denacionalizaciji, po katerem nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če se na njej opravlja raziskovalna ali vzgojno-izobraževalna dejavnost in bi bila z vrnitvijo ta dejavnost bistveno okrnjena. Biotehniška fakulteta ima po navedbah prodekana za zootehniko dr. Petra Dovča na kompleksu Krumperk pedagoško-raziskovalni center, v katerem izvajajo pedagoško in raziskovalno delo s področja konjereje, perutninarstva in govedoreje, prav tako javno službo na področju selekcije domačih živalih in genske banke. Na Krumperk je vezanih tudi več delovnih mest sodelavcev oddelka za zootehniko. »Rezervne lokacije fakulteta nima, tudi denarja za selitev ne. Smo v absurdnem položaju. S skrajnimi napori zagotavljamo izvajanje vseh aktivnosti, povezanih s pedagoškimi, raziskovalnimi in strokovnimi programi, denacionalizacijski upravičenec pa nam to oporeka. Smo skrbniki javnih investicij in zato se tudi zaradi vlaganj v kompleks v preteklosti s te lokacije ne moremo kar umakniti,« zatrjuje prodekan zootehnike.
Odvetniška pisarna Arah-Piano, ki zastopa Pogačnikove v tem denacionalizacijskem postopku, skuša v pravdi dokazati, da biotehniška fakulteta na Krumperku izvaja pretežno pridobitno dejavnost. »Registrirani so kot kmetijsko gospodarstvo, torej kot poslovni subjekt, ni pa njihova dislokacija Krumperk pri ministrstvu za šolstvo vpisana v evidenco visokošolskih zavodov, torej ne morejo opravljati javne službe. Pogojev za ta vpis sploh ni, saj biotehniška fakulteta deluje v objektih, zgrajenih na črno, in v nekdanjem grajskem hlevu v občinski lasti, ki ga uporablja brez kakršnega koli pravnega naslova. Nelegalne gradnje so tako objekti za konjeniški šport kot tudi vsi trije perutninski hlevi. Agrokombinat Emona je v 60. letih prejšnjega stoletja tam postavil odprte lesene staje za govedo, ko jih je prevzela biotehniška fakulteta, pa jih je najprej zaprla s siporeksom in naredila perutninske hleve ter jih oddajala v najem zasebni družbi. Ves čas je nekaj gradila, tudi v času denacionalizacije, in to kljub začasni odredbi,« pravi odvetnica Barbara Piano.
Pritožba na pritožbo – že 24 let
Pravni zastopnici Pogačnikovih navajata, da biotehniška fakulteta v treh perutninskih objektih na Krumperku opravlja tudi pridobitno dejavnost, saj naj bi prodajala jajca in en dan stare piščance. Sprašujeta se, ali fakulteta za nekaj ur vaj iz perutninarstva za študente na leto res potrebuje 1500 kokoši in petelinov.
Okoli 43 hektarjev zemljišč pod vznožjem gradu Krumperk, na katerih se poleti pase fakultetno govedo (in še to šele od leta 2005, torej od uveljavitve denacionalizacijskega zakona, prej ga tam ni bilo), je domžalska upravna enota z odločbo, izdano 1. oktobra lani, vrnila denacionalizacijskemu upravičencu in biotehniški fakulteti dovolila, da jih uporablja še tri leta, dokler ne najde novih zemljišč za svojo dejavnost. Biotehniška fakulteta in Univerza v Ljubljani sta se na to odločbo najprej pritožili na kmetijsko ministrstvo, ker tam nista bili uspešni, sta sprožili upravni spor, vendar upravno sodišče odločitve še ni sprejelo.
»Naredite iz Krumperka kaj lepega«
Odvetnica Metka Arah je ob vsem zapisanem prepričana: »Pravo je docela na strani Pogačnikovih. Če ne v tej državi, pa pred evropskim sodiščem. Motivacija družine Pogačnik, da se bori z vsemi sredstvi, da dobi nazaj posestvo Krumperk, je zelo velika. In to, kot kaže, pristojni podcenjujejo,« opozarja Arahova. In poudarja, da je to posestvo kupil dedek denacionalizacijskih upravičencev, na čigar pobudo je bil na Krumperku ustanovljen odbor Osvobodilne fronte, zaradi česar so ga Nemci ustrelili, ženo in sina Hinka pa poslali v koncentracijsko taborišče.
Hinko Pogačnik je po besedah Arahove po sprejetju denacionalizacijskega zakona svoje otroke prosil: »Naredite iz Krumperka kaj lepega.« Odvetnica Metka Arah sklene: »Imamo nekoga, ki živi v Kanadi in ima slovenske korenine, nekoga, ki želi uresničili očetovo moralno oporoko, a so Pogačnikovi naleteli na ovire in neverjetne poskuse, kako jih izriniti iz tega prostora. Želijo obnoviti grad kot osrednjo točko, ga izpostaviti kot kulturni spomenik. Imajo tudi podporo stroke, zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki vidi v daljnovodih na Krumperku, perutninskih hlevih in še čem degradacije, ki jih je treba iz prostora nujno očistiti, da bi lahko grad prišel do izraza. Hkrati je treba vpeljati take dejavnosti, ki bodo omogočile, da bo posest sama sebe vzdrževala in da se ta prostor v večji meri odpre javnosti. A se tega ne morejo polotiti, če nimajo najbolj vitalnih delov ob gradu.«
