Uboj veleposlanika Ruske federacije Andreja Karlova je bil klasičen političen umor z usmerjenim ciljem. Napad v Berlinu je brezglavo dejanje brez jasnega cilja s širokim poljem učinkov.
Atentat so rekli političnim umorom, preden je terorizem postal splošna oznaka za vse oblike nasilja v povezavi s političnim islamom. Napadalec v Ankari je napad izvedel tako, da ni pustil nobenega dvoma o svojem namenu. Izvlekel je pištolo, ustrelil in v arabščini zagotovil, da je bog velik. S tem se je umestil v kontekst svete vojne. Da ne bi bilo nesporazumov, pa je v turščini zahteval, da se ne sme pozabiti Alepa in Sirije. Potem je lahko samo počakal, da turška policija ubije njega. V nekaj minutah je bilo vse jasno.
Napadalčev cilj je bil tako jasen, da je agencijski fotograf, ki mu je stal nasproti, z mirno roko posnel celoten atentat. Pištola se nikoli ni obrnila proti njemu. Atentator je prišel ubit veleposlanika. S tem je svoj mračni posel dokončal. Težko bi rekli, da je hotel sprožiti teror med prebivalstvom turškega glavnega mesta ali zastrašiti diplomatski zbor v Ankari. Kaznoval je Moskvo.
Rusija je v sirsko državljansko vojno neposredno vpletena na strani režima Bašarja Al Asada. Z letalstvom in kopensko vojsko je Asadu omogočila, da je porazil upornike, ki so zasedali vzhodne četrti največjega sirskega mesta. Do tal je porušil nekaj mestnih četrti in zdesetkano prebivalstvo izgnal. Ruski veleposlanik je bil ubit prav na dan, ko so iz Alepa prihajale slike desettisočih obupanih civilistov, ki bežijo iz mesta. Uporniki so bili poraženi, Asad in Rusija sta zmagala. Atentator je dal Ruski federaciji vedeti, da sodelovanje v vojni ne bo zastonj. Veleposlanik je v Turčiji predstavljal rusko državo in njej je poslal okrutno opozorilo.
Če je to terorizem, je terorizem stare šole iz druge polovice 20. stoletja. Takrat so različne frakcije palestinskega osvobodilnega gibanja ugrabljale letala, metale avtobuse v zrak in z bombami napadale tržnice v jasni razmejitvi front. Vsi napadi so imeli enako logiko. Zgodilo se je nekaj nezaslišanega, oboroženo krilo ene od palestinskih političnih organizacij je takoj sprejelo odgovornost za dejanje in izdalo sporočilo za javnost. Običajno so povedali, katera skupina je izvedla napad, in natančno opisali razloge zanj. Jasno so ločili povračilne ukrepe za konkretne krivice od bolj programskih napadov, ki so hoteli javnost opozoriti na dejstvo, da izraelske okupacijske enote kršijo pravila mednarodnega prava, odgovor na kršitve pa je mednarodni terorizem. Nobeno dejanje ni ostalo nepojasnjeno. Brez okolišenja je bilo sporočeno, kdo se mora počutiti ogroženega in zakaj. Nesporazumov ni bilo. Atentat v Ankari je bil izveden v tej tradiciji.
Napad v Berlinu ne bi mogel biti bolj drugačen od tega. Tovornjak z ubitim poljskim voznikom skoči s ceste na pločnik, zaorje na božični sejem in povzroči množično smrt. Potem napadalec izstopi iz tovornjaka in se izgubi v množici. Nemška policija napada najprej niti noče označiti za terorizem, potem pa aretira pakistanskega migranta, ki je hodil v bližini. Angela Merkel v trenutku velike politične neprevidnosti izrazi zaskrbljenost, da je morda napad res izvedel prosilec za azil. Njena desna opozicija takoj sklene, da Nemčija ni več varna država, in samozadovoljno kaže odgovornost kanclerke. Ona je odprla zapornice za prihod milijona beguncev v Evropo. Nemška policija potem osumljenca izpusti. V tovornjaku najdejo osebni dokument tunizijskega azilanta, ki je na seznamu za deportacijo. Sprožijo panevropski lov na njega. Napad za svojega vzame Islamska država, vendar ni kredibilna in ne predloži nobenih dokazov. Lastnik dokumentov ni niti pripadnik organizacije niti goreč vernik. Tunizijski osumljenec je bil na seznamih policij različnih evropskih držav tako zaradi simpatiziranja z islamizmom kot zaradi prodaje mamil, doma v Tuniziji pa je veljal za brezdelneža in pijanca. Prej drobni kriminalec kot politični zanesenjak. Vse božične sejme v Nemčiji zaprejo za en dan.
V primerjavi z natančnostjo napada v Ankari se napad v Berlinu zdi diletantska avantura marginalnega kriminalca. Pa vendar je bolj vpliven od političnega umora. Tako kot napad v četrti St. Denis v Parizu udari na vprašanje normalnega življenja v družbi različnosti. Berlin je eden boljših primerov mirnega sobivanja ljudi zelo različnih izvorov, kultur in religij v središču Evrope. Ideja, da je sobivanje mogoče brez prevelikih konfliktov in s trenji, ki jih je mogoče zgladiti, je v velikih mestih samoumevna. Velika mesta so zgrajena zato, da v njih živijo ljudje z vseh vetrov. Napad zadene ljudi, ki verjamejo, da je takšen način življenja normalnost, in ki kulturne različnosti ne razumejo kot velik problem. Zadene tudi ljudi, ki takšno okolje potrebujejo, da se ponovno znajdejo, po katastrofah, skozi katere so šli. Civilisti iz Alepa potrebujejo zatočišče. Poleg vseh drugih jim je pot v Evropo presekal še sum, da je napad izvedel tunizijski azilant.
Rezultat napada je, da se ogrožen lahko počuti kdorkoli, vsakogar lahko ogroža kdorkoli. To je terorizem, ki se ga zares velja bati. V njem ni jasne politične agende, niti sporočila, ki bi ga bilo mogoče razumeti. Napadalcu, ki kriči, da je bog velik, se je mogoče izogniti, napadalec, ki molči, lahko gre svojo pot.
