V kako nevarnih časih živimo Evropejci, naj bi še posebej dokazovala sicer ohlapna statistika o preprečenih terorističnih napadih. Teh se je v povprečju iz različnih virov nabralo okoli 45 v primerjavi z manj kot desetimi v lanskem letu. In še ena statistična podrobnost: vsi teroristični napadi v Evropi so bili v zadnjih petih letih delo islamskih skrajnežev, z izjemo Breivikovega krvavega pohoda v Oslu leta 2012, lanskega rasističnega izpada na Švedskem z ubojem treh ljudi in neonacističnega septembra letos v Budimpešti, ko sta bila ranjena dva policista.
Terorizem v Evropi ni nobena novost. Od leta 1969, ko je skrajno desničarski Novi red (Ordine Nuovo) začel z bombami vznemirjati Italijo, je postal njena stalnica, nenehno grožnjo pa so predstavljali tako domači levi, desni in nacionalistični skrajneži kot tudi zunanji teroristi, v prejšnjem stoletju predvsem v povezavi z nerešenim palestinskim vprašanjem. Občutek, da smo se šele zdaj znašli sredi tovrstne nevarnosti, je zato zgrešen, enako velja tudi za prepričanje, da postajamo žrtve prekipelega lonca v precejšnjem delu islamskega sveta, ki smo ga za povrh nespametno spustili na evropska tla skozi na široko odprta (nemška) vrata v lanskem begunskem valu čez Balkan.
Da so nemški preiskovalci včeraj, potem ko so kdo ve kako cedili informacije iz 23-letnega pakistanskega begunca, podvomili, ali je resnični napadalec, je dokaz več, da se v Evropi podobno kot v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja oblastna struktura ne ukvarja z vzroki, ampak išče koristi, ki ji jih prinaša kaotično stanje. Razlika je samo v tem, da tedaj njen tako imenovani svobodni del za ceno obljubljene (državne) varnosti ni bil pripravljen pogoltniti »blagodati« držav, kakršne je v živo spremljal na svojem vzhodu s krnjenjem državljanskih in človekovih pravic. Ko se naokoli ozremo danes, lahko vsaj tisti z nekaj zgodovinskega spomina ugotavljamo, da se večinsko predajamo tistim, ki nas z novimi berlinskimi zidovi ne varujejo pred zunanjimi nevarnostmi, ampak nas zapirajo v policijske države, v katerih jutri ne bo treba biti Pakistanec v Berlinu, da boš deležen kakšnega suma in deležen posebne obravnave.
Ponedeljkov teroristični napad v Berlinu je nov žebelj v politično krsto kanclerke Merklove. Ta se zapira že od njenega lanskega povabila sirskim beguncem in jo je pripravila do tega, da se skuša iz nje izviti s koketiranjem s skrajno desnico, kot je to počela na nedavnem strankinem kongresu. Uboj ruskega veleposlanika v Ankari pa je s krvjo povezal dva avtokrata, ki ju je prelita kri ruskega pilota začasno prestavila na različna bregova, a ju oblastne ambicije vlečejo na istega.
Teroristi, ki lahko sčasoma postanejo Nobelovi nagrajenci, kot Arafat, in predsedniki vlad, kot Begin, so grožnja naključnežem, politike, ki jih kotijo ali se z njimi okoriščajo, pa vsem nam.
