Krvoločni umor ruskega veleposlanika Andreja Karlova v Ankari je turško-ruske odnose postavil na hudo preizkušnjo. Čeprav še niso znani niti motivi napadalca, 22-letnega policista Mevluta Merta Altintasa, niti to, ali je deloval sam ali je bil povezan s katero od vojskujočih se strani v Siriji, sta Ankara in Moskva pohiteli z enotno oceno napada. Tako turški predsednik Recep Tayyip Erdogan kot ruski predsednik Vladimir Putin sta dejala, da je poskušal spodkopati zbližanje med državama in novo iniciativo Rusije, Turčije in Irana za iskanje miru v Siriji po padcu Alepa. A kot kaže po prvih odzivih političnih vrhov obeh držav, meddržavni odnosi med Rusijo in Turčijo niso ogroženi.
Čeprav imata Rusija in Turčija deloma nasprotna stališča glede sirske državljanske vojne, se utegne sodelovanje obeh držav zdaj še okrepiti. Ustanovili sta že posebno mešano preiskovalno skupino, ki namerava raziskati ozadje napada. Tako sta Ankara in Moskva nemudoma razelektrili močno vnetljivo situacijo, ko bi Rusija lahko hitro obtožila Turčijo zaradi velikega varnostnega spodrsljaja, ko so varnostniki policista – sicer z veljavno policijsko značko – spustili na razstavo. Toda Putin je obtožbe usmeril v teroriste, ki jim je napovedal maščevanje.
Zbližanje zaradi Sirije
Močno načeti turško-ruski odnosi so se začeli popravljati šele letos poleti, potem ko je spodleteli državni udar v Turčiji pospešil že potekajoče zakulisne pogovore za normalizacijo odnosov. Po sestrelitvi ruskega lovca nad turškim ozemljem novembra 2015 je Rusija proti Turčiji uvedla gospodarske sankcije in blagovna menjava med državama je krepko upadla. Do vnovične normalizacije odnosov je pripomogla šele Erdoganova pripravljenost letošnjega junija, da se opraviči za sestrelitev letala, ki je bilo po ruskih navedbah v sirskem zračnem prostoru. K takšnemu premiku je obe strani ob obojestranski gospodarski škodi vodila tudi nujnost sodelovanja v Siriji, potem ko je ruski vstop na tamkajšnjo bojišče krepko spremenil razmerja moči med vojskujočimi se stranmi.
Rusija in Turčija sta začeli okrepljene napade na položaje Islamske države, hkrati pa sta zaradi lastnih interesov podpirali različne strani na bojišču. Rusija se je postavila na stran Al Asadovih sil in jim pri napredovanju na bojišču ponudila zračno podporo, med drugim tudi pri bitki za Alep. Temeljni cilj Moskve je bil in je še vedno, da obdrži še zadnji sredozemski privez za svojo črnomorsko floto – sirsko pristanišče Tartus. Prav tako je s posegom na Bližnjem vzhodu dala jasno vedeti, da se v obdobju rušenja unipolarnega sveta namerava tudi z vojaško silo aktivneje vključiti v nastajajočo multipolarno ureditev.
Turčija je po drugi strani hotela zaščititi nacionalni interes in preprečiti vzpostavitev homogenega loka kurdskega ozemlja vzdolž meje s Sirijo. Zato je ob napadih na Islamsko državo svojo pest usmerila predvsem v boj proti kurdski milici YPG, ki je bila tudi zaveznica ZDA v boju proti pripadnikom kalifata. S temi napadi je hotela doseči še dolgo želeno vzpostavitev »varnega območja« za begunce znotraj Sirije, k čemur je mednarodno skupnost neuspešno pozivala vsaj že zadnja štiri leta. Preusmeritev Turčije k napadom na Kurde in kalifat je dejansko zbližala pozicije Ankare in Moskve v Siriji. Ker Turčija pragmatično ni več pozivala k strmoglavljenju Al Asada, se je poleg sprememb vojaškega ravnotežja spremenila tudi politična enačba.
Rusija, Turčija in Iran bi bili garancijske sile za mir
Po padcu Alepa se je vnovič začel premik na političnem parketu. Rusija, Turčija in Iran, ki s svojimi enotami in zavezniško libanonsko šiitsko milico Hezbolah podpira Al Asada, so začeli pogovore za politično rešitev državljanske vojne. In to brez predstavnikov Združenih narodov, ZDA, Evropske unije, sirske vlade ali predstavnikov opozicije, ki so sicer še sodelovali pri prejšnjih krogih mirovnih pogovorov v Ženevi.
Na današnjih pogovorih so zunanji ministri Sergej Lavrov, Mevlut Cavusoglu in Džavad Zarif dosegli dogovor, da poskušajo obuditi mirovni proces, v okviru katerega naj bi se politična rešitev za konflikt med vlado in opozicijskimi skupinami iskala na osnovi ozemeljske celovitosti Sirije. Pogovori bi utegnili potekati v Kazahstanu. Tamkajšnji predsednik Nursultan Nazarbajev je namreč pripravljen gostiti novo mirovno konferenco, tudi Rusija pa bi želela za večji uspeh pogovorov te preseliti v nekoliko težje dostopne kraje za zahodne medije.
Na pogovorih v Moskvi se je trojica zunanjih ministrov strinjala, da je njihova prednostna naloga v Siriji boj proti terorizmu, ne pa zamenjava Al Asadovega režima. Turški pragmatični zasuk v politiki do Sirije je tako postal popoln. Mesec dni pred začetkom predsednikovanja Donalda Trumpa, ki napoveduje bolj spravljivo politiko ZDA z Rusijo, se karte na političnem parketu sirskega bojišča mešajo na novo. prizadevajo Rusija, Turčija in Iran,« je dejal ruski predsednik Vladimir Putin, ki ga je o dogodku po telefonu obvestil turški kolega Recep Tayyip Erdogan.
Putin je napovedal, da bo Moskva v Ankaro poslala preiskovalce, za kar sta se dogovorila s turškim predsednikom. »Vedeti moramo, kdo je vodil roko morilca,« je še dejal Putin.
Dvainšestdesetletni Karlov je bil po poročanju BBC veteran sovjetske in ruske diplomacije. V 80. letih je bil sovjetski veleposlanik v Severni Koreji, po razpadu Sovjetske zveze je bil veleposlanik v Južni Koreji, leta 2001 pa se je vrnil v njeno sovražno severno sosedo. V Turčijo je bil napoten leta 2013, tako da je bil vodja veleposlaništva v času hude zaostritve odnosov med državama, pa tudi njihovega vračanja v normalizacijo.
