V enaindvajsetem stoletju prošnja zveni zares čudno. Milost? Med življenjem in smrtjo odločajo mednarodno priznane konvencije, pravila vojaških zavezništev in kopica dokumentov, ki predpisujejo, kako se morajo vesti civilizirane države tudi v najbolj delikatnih okoliščinah. Če je prošnja izrečena pri maši, ima morda še kakšen smisel. Na bojnem polju po petih letih vojskovanja na tleh in v zraku niti z mislijo na onostranstvo ni več razumljiva.
Zato je tako čudaško izzvenel stavek, ki ga je v Ženevi ameriški zunanji minister John Kerry naslovil na vojske, ki so čistile še zadnje četrti vzhodnega Alepa v Siriji. »Rusija in Al Asad sta v tem trenutku v dominantnem položaju, ko lahko pokažeta malo milosti.«
Če bi bil stavek izrekel carigrajski patriarh Bartolomej, bi razumeli, da razen previdne prošnje v rokah nima nobenega drugega orožja. Samoumevno bi bilo, da v telefonskem pogovoru kaj takega reče svojemu kolegu, moskovskemu patriarhu Kirilu, ki lahko kaj namigne Vladimirju Putinu, naj se obnaša. Če bi škof Kazen iz apostolskega vikariata v Alepu prosil vsemogočnega za milost, bi rekli, da opravlja svoje delo. Kar je še ostalo od njegovih trinajst tisoč katolikov v mestu, se lahko obrne samo na nebo ali na milice. Nebo je eno, milic pa veliko in nobena ne slovi po milostljivosti. Če pa ameriški zunanji minister ob Putinu in Al Asadu vzame v usta milost, je res neobičajno.
Združene države so se predstavljale kot zaveznice ljudi v mestu in so različne milice zalagale z orožjem. Milost? Ali nismo še pred kratkim slišali, da Združene države Amerike dajejo za orožje več denarja kot vse druge države na svetu? Ta teden so za stabilizacijo Bližnjega vzhoda sirskemu sosedu Izraelu kot vojaško pomoč podarile prvo eskadriljo najnovejše generacije lovskih bombnikov f-35. Hkrati so napovedali, da bodo v Sirijo poslali še 200 vojakov, ki bodo na skrivnostne načine sodelovali v boju proti kalifatu. Proti kalifu Abuju Bakru Al Bagdadiju so organizirale vojaško koalicijo šestdesetih držav.
Njeni uspehi so fenomenalni. Ameriške, francoske, kurdske in iraške vojske od 16. oktobra osvobajajo dvomilijonski Mosul na podoben način kot Rusi in sirske milice zadnji dve leti osvobajajo dvomilijonski Alep. Rušijo hišo za hišo. Medtem so vojaki kalifata, ki je skupen sovražnik Rusov, Američanov, Kurdov, Sircev, Irancev in vsega preostalega sveta, ponovno zavzeli Palmiro. Al Asad, ki je v petih letih vojne izgubil vsaj 80.000 pripadnikov redne vojske, nima več vojakov, da bi hkrati izvajal operacije v dveh mestih hkrati. Ali Alep ali Palmira. Milost je zadnje, kar ima te dni v mislih. Tudi sicer to ni njegova najbolj poznana značajska poteza. Milost. Milost je nekaj, kar zmagovalec lahko pokaže potem, ko je nasprotnik poražen in ne veljajo nobena druga pravila, ker ni nikogar, ki bi lahko zagotovil njihovo upoštevanje.
Ob tem se velja za hip ustaviti. Milice sirskega predsednika Bašarja Al Asada in ruski ekspedicijski korpus so po petih letih vojne in dveh letih bombardiranja ter blokade vzhodnega Alepa pregnale uporniške milice in ponovno zasedle večino mesta. So tik pred tem, da vzpostavijo oblast nad celotnim velemestom, ki je bilo od nekdaj resnično srce države. Metropola je pet let živela razdeljena med dve fronti državljanske vojne, njen vzhodni del pa je bil pod dvojno blokado sirskih enot, iranskih milic in ruske vojske.
Ko se vojna naseli v velika mesta, se zgradbe, ulice in četrti drobijo v prah. Civilisti so ujeti med oborožene skupine ljudi, ki imajo na svojih uniformah mačke, ptiče in zmaje, ali pa v eni roki kalašnikovko in v drugi Koran. Ameriški zunanji minister je zmagoviti vojski prosil, naj bosta milostni in naj pred očmi vsega sveta ne pobijeta vsega moškega prebivalstva, kakor je običajno ob zasedbi obkoljenih mest vsaj od Srebrenice naprej.
Nekaj razumevanja do Američanov je treba pokazati. Kongres se z vso resnostjo otepa poročila centralne obveščevalne agencije, da so ruske obveščevalne službe odločilno vplivale na izid predsedniških volitev in Donaldu Trumpu pomagale do zmage. Mogoče imajo Rusi svoje ljudi tudi v ameriškem zunanjem ministrstvu in vedo, da razen prošnje za milost nič ne bo delovalo. Prav veliko vznemirjenja ta operacija tudi v Evropi ni povzročila. Kako to?
Recimo, da Rusi in Al Asad Kerryja uslišijo, odprejo vrata blokiranih četrti in izpustijo civilno prebivalstvo iz mesta. Na desno lahko gredo proti prestolnici kalifata Raki, naravnost in na levo pa v Turčijo in proti Evropi. Že na meji s Turčijo morajo milosti prositi Evropejce. Tam pa namesto milosti dobijo ostro opozorilo, naj ostanejo na drugi strani bodeče žice. Nastopila bo dilema med begunci in migranti. Jih bo že bog ločil med seboj.
