Nedavni primer poskusa nadzorovanja dela v vzgojno-izobraževalnih institucijah z najdbo skrite kamere v igrači v vrtcu Šmarje pri Jelšah ni bil edini. Pred nekaj leti so starši v enem od ljubljanskih vrtcev vodstvu predlagali, naj v igralnice namesti spletne kamere, starši pa bi si dogajanje ogledovali po spletu. Predlog je vodstvo vrtca zavrnilo. Predvsem v osnovnih šolah nezaupljiv odnos staršev do šole in učiteljev močno občutijo.
Pečan: Starši gredo čez vse meje
Predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Gregor Pečan je prepričan, da gredo starši pri poskusih vplivanja na delo v šoli čez vse meje. Tako pogosto učiteljem za svojega otroka pred odhodom v šolo v naravi napišejo navodila za delo z otrokom v zvezi s prehrano, spalnimi in higienskimi navadami. Marsikatera šola, da bi ugodila staršem, na svoji spletni strani redno objavlja fotografije iz šole v naravi, učitelji pa do potankosti opisujejo dogajanje. »To je nedopustno,« meni pedagog Marko Juhant. »Tudi v bankah ljudem, ki imajo shranjen denar na računih, ne dovolijo neprestanega preverjanja trezorjev,« je ogorčen.
Prijazna šola je pozabila postaviti meje
»Z začetkom prijazne šole se je začelo vključevati starše v vse oblike dela. Starši so to razumeli kot povabilo za izražanje želja o svojem otroku,« ugotavlja psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak. »Zaradi pomanjkanja strokovne identitete in znanja s tega področja ter pritiskov ministrstva so učitelji naredili hudo napako. Dovolili so, da se starši vpletajo tudi v strokovno in pedagoško delo.«
Ponekod je šolam uspelo postaviti jasno mejo, do kod smejo iti starši, opaža Juhant, v mnogih šolah pa se je zgodila »prava starševska okupacija«. »Starši želijo, da bi imeli otroci idealno šolo, ki bi jih pripravila na življenje. A takšne pogoje imajo samo laboratorijske podgane med poskusi,« opozarja Juhant. »Otrokom manjka prilagodljivosti in v šoli bi se je lahko naučili.«
Podobnega mnenja je tudi ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule Dušan Merc, ki ima s pritiski staršev bogate izkušnje. »Krivica je del življenja in prav je, da se otrok zna z njo spoprijeti. Ne pomaga mu, da ga iz vsake težke situacije, pa naj bo to slaba ocena ali vzgojni ukrep, rešijo starši ali celo odvetniki.«
Kdo je v šole pripeljal odvetnike?
Za to, da se starši za reševanje sporov s šolo vse pogosteje obrnejo tudi na odvetnike, je po mnenju ravnatelja Dušana Merca kriva prenormiranost. Starši se brez pravnega znanja težko prebijejo skozi 37 zakonov in pravilnikov, ki urejajo delo v osnovnih šolah. Podatkov o tem, koliko sporov v slovenskih šolah se rešuje s pomočjo pravnih strokovnjakov, ne zbira nihče, teh primerov ne preštevajo niti v vsaki šoli posebej. Ne gre za ustaljeno prakso, pač pa za redkost, pravijo ravnatelji.
»Prav je, da si starši poiščemo pravno pomoč, ko menimo, da šolniki niso pripravljeni komunicirati z nami, ali kadar čutimo, da se nam ali otrokom godi krivica. To je naša ustavna pravica,« meni eden od staršev osnovnošolcev. »Če so v šoli ravnali pravilno, se nimajo česa bati in nimajo česa prikrivati,« je prepričan. Predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije dr. Anton Meden pa dodaja, da je ob nesoglasjih, vprašanjih, pripombah, pritožbah, zagotovo prava pot pogovor. »Če je ta pravočasen in kakovosten, odvetnik ni potreben.«
»Starši in otroci se počutijo najbolj prizadete takrat, ko ne dobijo možnosti za pogovor, na katerem bi predstavili svojo plat zgodbe oziroma bili slišani,« pravi pravna strokovnjakinja mag. Nina Ana Jäger, ki pogosto pomaga razrešiti takšne spore. Opozarja, da velja tudi obratno. »Tudi učitelji so zelo prizadeti, kadar se soočajo z anonimnimi prijavami in se ne morejo odprto pogovoriti s prijaviteljem, ampak jim ostane le, da se branijo in dokazujejo, da so obtožbe neupravičene in pogosto pisane z namenom diskreditiranja posameznika.«
Tudi avtoriteta lahko naredi napako
Ljubljanski waldorfski šoli nesoglasij s starši doslej še ni bilo treba reševati s pomočjo pravnikov. »Te pravice staršem ne odrekamo,« opozarja direktor Iztok Kordiš. »Vendar pa s starši veliko sodelujemo, kar je v današnjem svetu, ko smo vsi zasuti z delom in opravki, težko. Ampak nam uspeva. Če povezava med šolo in starši ustrezno deluje, potem ni večjih težav pri morebitnih različnih mnenjih in ni večjih konfliktov,« je prepričan.
Da bi bilo sporov tudi v drugih šolah manj, bi morali po mnenju Zalokar-Divjakove poskrbeti učitelji. »Za tistim, kar naredijo, naj stojijo s svojim znanjem, izkušnjami in osebnostjo. Pravilniki in okrožnice tega ne morejo nadomestiti.« Po mnenju pravnice Jägrove pa bi si vsi morali prizadevati za bolj kulturen dialog. »Za učenca je pomembno spoznanje, da tudi avtoriteta lahko naredi napako in se zanjo opraviči, tudi učencu. To je odraz spoštovanja učenčevega dostojanstva in je pomembno za spoznanje o lastni vrednosti.« Šola in starši naj bi bili vzor, saj vzgajajo mlade ljudi, zato naj s svojim ravnanjem naučijo mlade pravilnega reševanja težav.
