Kot je znano, sta raziskavi poleg visokih dosežkov slovenskih otrok izpostavili tudi njihov nadpovprečen odpor do učenja in veliko nezaupanje med vsemi, ki te odlične rezultate dosegajo, se pravi med šolarji in učitelji, med učitelji in ravnatelji ter med šolo in starši. Raziskava TIMSS je na primer pokazala, da je Slovenija po deležu otrok, katerih starši menijo, da je šola zelo prizadevna, prav na dnu lestvice držav. Skoraj desetina staršev četrtošolcev, na primer, meni, da šola ne opravlja nalog, ki zadevajo skrb za napredek, varnost in akademske dosežke njihovih otrok.
Odziv učiteljev, ki so bojda »užaljeni in prizadeti« pritisnili na Sviz, naj ob »omalovaževanju« izjemnih rezultatov in »krivičnem« zmanjševanju ugleda učiteljskega poklica v javnosti vendarle kaj stori v njihov bran, je pričakovan – in zgrešen. Kaže namreč, da se učitelji niso pripravljeni soočiti z »nevarnimi razmerji« šolskega vsakdanjika, v katerih igrajo sicer le eno od vlog, a precej pomembnejšo, kot so (si) pripravljeni priznati.
Dejstvo je, da so objektivno izmerjeni dosežki učencev v nasprotju s subjektivnim doživljanjem šolskega vsakdanjika, a dejstvo a je tudi, da so subjektivne zaznave v šoli – tako kot v življenju – najmanj tako pomembne kot objektivne. Učitelji oziroma tisti, ki učno-vzgojni proces načrtujejo in vodijo, so v veliki meri odgovorni tudi zanje. Pravila za šolsko sobivanje namreč postavlja šola – in ne učenci ali starši.
Če so ta ustrezna, vzpostavljajo mehanizme za reševanje konfliktov, ki so sestavni del šolskega procesa in jih je treba tako tudi obravnavati. Kajti, kot pravi pedagog Marko Juhant, idealne pogoje za šolanje oziroma učenje je mogoče zagotoviti le laboratorijskim podganam med poskusi. Šola mora torej razumeti tisto, kar (še) čaka tudi zdravstvo: da ni nihče nezmotljiv, ob neizogibnih nesoglasjih ali morda celo zmotah in napakah pa je ključen dialog z odprtimi kartami, brez avtoritativnih barikad, ki so – vsaj na videz – delovale v preteklosti. Sicer se konflikti razrastejo do šolskega inšpektorata in čez.
(Pre)pogosto poseganje staršev v avtonomne odločitve strokovnih delavcev, nekoč nezamisljivi poskusi za tehnološko podprt nadzor dogajanja v vrtcih in šolah ter vrsteči se medsebojni očitki so dokaz, da pravila niso jasna oziroma da dialog ne deluje. Učitelji po eni strani ne znajo dovolj odločno ustaviti (novodobnih) staršev, ki menijo, da bodo svojim otrokom koristili, če jih s pomočjo učiteljev zavarujejo pred vsako najmanjšo neprijetno izkušnjo in krivico, tudi tedaj, ko jih te ne ogrožajo. Starši pa nočejo ali ne zmorejo uvideti meje, ko morajo šolo prepustiti učiteljem in specifičnemu šolskemu redu. Ta je namreč tudi zapornica za različne starševske patologije. Ena od mam je na primer od učiteljev svojega sina zahtevala, da ga imajo tako radi, kot ga ima sama, druga je dnevno klicala učitelje »na raport«… Če pravila niso jasna oziroma če učitelji ne stojijo za njimi kot strokovnjaki, se na koncu vsi počutijo pod pritiski, nerazumljeni in podcenjeni.
Le naši šolarji se po rezultatih sodeč ne glede na vse vdajo in vsaj, kar zadeva znanje, naredijo tisto, kar odrasli od njih zahtevajo. Za kakšno ceno, bo jasno v prihodnosti.
