Ko ga je leta 1931 ameriški risar Haddon Sundblom narisal za reklamo Coca-Cole, je dal mitu o dobrodušnem možaku z daljnega severa novodobno podobo, ki je potem postala njegova uradna globalna vizualizacija. Popolnoma je zasenčil Jezusa, čigar rojstvo 25. decembra praznuje katoliški svet. Čudežnega dojenčka je Božiček brez obotavljanja izrinil v medijsko bistveno manj zanimivo polnočnico in pokanje petard, sam pa zadržal globalno hvaležnost milijarde otrok, ki mu bodo peli hvalo in mu čez leta kot starši zagotovili globalni poslovni primat.
Zato so marketingarji kaj kmalu spoznali, da lahko dobrodušni striček z rdečkastim nosom, čezmerno hranjen in zato že na prvi pogled nedvomno poslovno uspešen proda bistveno več najrazličnejših izdelkov kot pa novorojenček s tremi strici iz ozadja, ki mora svojo medijsko podobo s čudeži šele uresničiti.
Ideologija ima v poslu za zdaj še drugorazredni pomen! Vprašanje je, ali je Božiček sploh veren, saj sploh ne poznamo njegovih verskih in tudi ne političnih opredelitev. Ne vemo, iz kakšnega socialnega okolja izhaja, za kakšna načela in prepričanja se zavzema. Ne poznamo njegovega odnosa do globalnega segrevanja in ločevanja odpadkov. Ne poznamo njegovega okusa, hobijev in skritih nagnjenj. Ali jè vampe ali ne? Ali je bral Dostojevskega? Za kateri nogometni klub navija? So mu všeč zaobljene plavolaske ali vitke črnolaske?
Dejstvo, da je izjemno uspešen poslovnež, turbokapitalist, ga nedvomno uvršča med zagrizene neoliberalce z odličnimi povezavami z globalnimi bankirji, ki krojijo usodo sveta. Zato predvidevam, da mu kakršnakoli ideologija dol visi. Prej ga vidim kot navihanega hedonista, ki se ne brani nobenih užitkov, v katerih zna nedvomno suvereno, da ne rečem poznavalsko, uživati. Kar si glede na svojo delovno uspešnost vsekakor tudi zasluži.
Ima ženo in otroke?
Kdo se pravzaprav skriva pod rdečo kapo z zvončkom? Koga je obrasla bela brada, ki nam vzbuja občutek, da imamo opraviti z dobrodušnim možakom? Ga v imenu otrok in izpolnjevanja želja res zanima samo naša denarnica? Predvidevam, da vsaj državne varnostne službe vedo, kdo je danes oseba, ki opravlja poklic Božička. Če je bil leta 1931, ko ga je gospod Sundblom narisal, star približno petinšestdeset let, se je predvidoma rodil okoli leta 1866 in ima danes sto petdeset let, kar bo tudi legendarni Keith Richards težko dočakal. Zato je popolnoma jasno, da je ljudi, ki opravljajo ta sicer lep, ampak težek in odgovoren poklic, nedvomno več. Za Božičkom mora stati dobra organizacija, ki izbira in vzgaja kandidate v najstrožji možni konspiraciji. Če predvidevamo, da je bil prvi, izvorni novodobni Božiček res prebivalec daljnega severa, se pravi Inuit ali Eskim, ki ga je skrila bela brada, je glede na izvor tega posla današnji Božiček nedvomno belopolti Američan.
Kaj je izvornega Božička privedlo do izbire poklica? Mogoče je rasel v nepopolni družinski skupnosti? Je bil kot otrok v družinskem igluju zanemarjen in zapostavljen? Se je njegov oče cele dneve ukvarjal z vzrejo severnih jelenov, osamelo mater pa mu je pojedel severni medved, ko je imel dve leti? Se je tak, prikrajšan za starševsko ljubezen, pozneje kot odrasel odločil, da bo svoje življenje posvetil obdarovanju otrok? Kdo ve? Mogoče Rudolf? Verjetno je Wall Street tudi na podlagi takšne tradicije vsakokrat na tako izpostavljenem delovnem mestu zaposlil pravilno vzgojenega, discipliniranega in izšolanega rekruta, ki zna ravnati s severnimi jeleni in se zna na svojih javnih nastopih z globokim glasom ho-ho-ho smejati.
Ali ima Božiček ženo in otroke, je seveda strogo varovana skrivnost. Ali njegova žena ve, s čim se ukvarja, lahko samo ugibamo, sem pa prepričan, da tega ne vedo njuni otroci. To bi bilo pa res šlampasto! Ker če žena ve, lahko s svojimi čari vpliva na izbor vsakoletnega božičnega darila, če pa bi to vedeli tudi otroci, bi lahko govorili o korupciji brez primere.
Božiček mora upoštevati samo želje iz pisem, ki jih dobiva, in jih znotraj posameznih realnih družinskih proračunov tudi uresničiti. Ti so seveda zelo različni, zato mora računati na ekstremno različno paleto tudi najbolj bizarnih želja z vsega sveta. Nekateri otroci si zaželijo uradno dosmrtno potrdilo, da jim nikoli ne bo treba jesti rižote z gobami. Ali pa, da bi jim Božiček prinesel sestrico. Kako se Božiček loti izpolnjevanja takšne želje, pravzaprav nočem izvedeti!
Zelo verjetno je, da si kdo zaželi slona, nekdo drug onemelo taščo, tretji spet verižico iz lastnih mlečnih zob. Za izdelavo takšnega darila se mora Božiček obrniti na zobno miško, za katero pa ne vemo, ali zbrane mlečne zobke urejeno arhivira v organizirano hrambo ali ne. Skratka, uresničevanje želja je vrhunsko zahteven in odgovoren posel, ki zahteva celega človeka. Kaj človeka, izurjeno ekipo! Kaj ekipo, korporacijo, ki je sposobna predvideti in realizirati božične želje.
Biznis pač!
Vsi vemo, da se nekateri želijo z božičnimi darili odkupiti za grehe tekočega leta, ampak to je, vsaj zdi se mi, načelno prepovedano. Kako široko in usmiljeno Božičkovo srce, polno razumevanja za vsakodnevne težave navadnega človeka, gleda na takšne grešnike, lahko spet samo ugibamo, saj ne poznamo internih kriterijev mednarodne korporacije, o kateri pravkar teče beseda. Recimo, kako se Božiček odzove na željo po avtomatskem orožju in eksplozivnih sredstvih, ki si jih recimo zaželijo otroci, odraščajoči ob poneumljajočih video igricah? »Dragi Božiček, prosim, prinesi mi puškomitraljez in zaboj municije. V šoli me zafrkavajo, pa bi rad zadevo uredil tako, kot jo je moj idol Snake v mojih najljubših video igricah.«
Kaj naredi Božiček s takšnim pismom? Ga pošlje proizvajalcu krvavih video igric? Ne, saj ve, da je del korporacije, v kateri je zaposlen. Isti kapital, ki snema video igrice, proizvaja tudi orožje. Biznis pač!
Kako je z nujno diskretnostjo pri obdarovanju s spolnimi pripomočki? Saj vemo, da je Božičkova dejavnost v osnovi namenjena otrokom, ampak v zadnjih desetletjih se je ta dejavnost razmahnila v še donosnejšo poslovno kategorijo obdarovanja odraslih z namenom urejanja njihovih medsebojnih partnerskih odnosov.
Bilo bi res nerodno, če bi se v gromozanskem kupu božičnih daril zgodila zamenjava in bi mali Damjan dobil vijolični vibrator s petimi hitrostmi, gospa Marjana pa čarobno palico Harryja Potterja. Darilni škatli sta si namreč podobni po velikosti.
Božičkovo delo je sicer naporno, ampak vseeno sorazmerno kratkotrajno. Kaj počne zunaj svoje delovne sezone, seveda ne vemo. Njegovi poslovni partnerji so največje svetovne korporacije, zato lahko upravičeno špekuliramo, da med letom živi na veliki nogi. Skrita identiteta mu omogoča lovljenje mečaric po Karibih, obiskovanje teniškega turnirja v Wimbledonu, fotosafari v Keniji in na primer udeležbo na kuharskem tekmovanju za najboljši bograč v Beltincih.
Tudi Božiček si za božič nedvomno izpolni svojo božično željo! Naj uganem, kaj si bo letos zaželel? Skoraj prepričan sem, da si želi in komaj čaka na novoletni koledar 2017 devetega najlepšega predsednika na svetu.
