Moj mariborski gimnazijski prijatelj Borut Sešek mi včasih pošlje elektronsko pošto s kakšno dobro šalo, z neverjetno zanimivostjo s področja človeške neumnosti, z receptom za zdravo življenje ali pa z ,razkritjem očitne socialne krivice, ki jo je zakuhala dnevna politika. Tokrat me je presenetil s kratko anekdoto, ki se je popolnoma ujela z načrtovano vsebino moje današnje kolumne. Borut, hvala za imenitno iztočnico!
Brazilski humorist in pisatelj Millor Fernandes je postavil bralcem naslednje vprašanje: »Kakšna je razlika med politikom in lopovom?«
Odgovor bralca, ki ga je navdušil, pravi: »Spoštovani g. Millor, po dolgem razmišljanju sem prišel do zaključka, da je razlika med politikom in lopovom v tem, da sem prvega izbral jaz, medtem ko je drugi izbral mene!«
Millor Fernandes mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, vi ste genij! Ste edini, ki mu je sploh uspelo najti kakršnokoli razliko!«
Kdaj so »pacienti« postali najuspešnejši politiki?
Ob tej nedvomno zelo duhoviti, ampak žal tudi vedno bolj resnični ugotovitvi sem se spomnil na staro ljudsko navado, ki sem jo kot donkihotski gimnazijec upodobil na eni od svojih slik na steklu. Po ljudskem običaju naj bi namreč pred otroka ob njegovem prvem rojstnem dnevu postavili na mizo križ, knjigo, nož in kovanec. Priznam, da se ne spomnim čisto natančno, ali so našteti predmeti pravilno izbrani, ampak to zdaj niti ni tako pomembno.
Torej, če je otrok segel po knjigi, naj bi postal učenjak, če je segel po križu, se ve, da duhovnik, če je segel po nožu, morilec, če po kovancu, pa naj bi postal trgovec. Ker takratno ljudsko izročilo še ni poznalo poklica politika, bi lahko v današnjem času otrokovo izbiro, ko bi segel po kovancu, povezali s poklicem, o katerem danes teče beseda, mar ne?
Načeloma naj bi starši v otroku prepoznali njegov interes in morebitno nadarjenost za nek poklic ter ga v tak poklic tudi usmerjali. V času šolanja naj bi ga spodbujali in ga podpirali v njegovih uspehih in morebitnih inovacijah. Ali to velja tudi za poklic politika? Ali ni ponarodela misel, ki pravi, da če nisi sposoben za poklic, ki zahteva konkretno znanje in talent, da boš mogoče dober vsaj za politika?
To danes ne pije več vode, saj je v politiki kup izjemno talentiranih ljudi, ki so svoje nadarjenosti zamenjali za očitno večji izziv. Zakaj so zadušili lastne primarne talente, nam znajo strokovno pojasniti psihologi in psihiatri, pa tudi politiki sami, če jim le damo priložnost, da nam povedo, kako jim ni vseeno za nas in kako zelo jih skrbi naša blaginja.
Vsak poklic zahteva šolanje. Vajenci se pri pekih učijo mesiti testo in peči kruh. Pri mesarjih vajenci najprej brusijo nože in pomivajo krvave pulte, preden se naučijo, kako se iz pujsa napravi klobasa. Politiki naj bi se torej šolali na Fakulteti za družbene vede, kjer bi pridobili posebna znanja in izobrazbo, potrebno za opravljanje tega zahtevnega in odgovornega poklica. Pa se res? Ne!
V politiki je bistveno več priučenih kot šolanih politikov. Kaj torej dela priučene bolj uspešne in priljubljene od šolanih? Očitno neke posebne spretnosti in nujno potrebne značajske posebnosti, ki so pravzaprav v konfliktu z vsebinami, ki jih poučuje FDV? Izobrazba in znanje sta v moderni politiki žal res vedno bolj drugotnega pomena. Tako rekoč nujno zlo.
Kaj bi torej lahko bile te značajske posebnosti, ki uspešne politike ločijo od neuspešnih? Železni živci in jeklen želodec? Nedvomno. Pomanjkanje kakršnekoli empatije. Narcisoidnost. Samopoveličevanje. Prelaganje odgovornosti na druge. Nekritičen, z ničimer argumentiran občutek samožrtvovanja. Nesposobnost dojemanja realnosti. Nerazumevanje posledic lastnega ravnanja. Pripravljenost kršiti zakon, moralo in bonton v imenu »višjega cilja«, ki je zrastel na njihovem zelniku ali pa v glavi predsednika stranke, ki ji pripadajo. Takšnim tičem smo včasih rekli, da so »pacienti«. Kdaj so »pacienti« postali najuspešnejši politiki?
Spoznal sem politika, ki mi je brez sramu gledal v oči in mi z neskritim veseljem lagal. Ne samo to. Vedel je, da vem, da mi arogantno laže, pa se je požvižgal na to. Na tak način mi je dokazoval svojo moč. Prepričan sem, da je tudi užival v predstavi. Še danes ne morem verjeti, da si je lahko tak človek pridobil toliko moči, prilezel do najvišjih položajev v državi, napravil velikansko škodo in nikoli ni odgovarjal za nič.
Neznosno velik ego
Osebno sem spoznal večino predsednikov držav in predsednikov vlad iz regije, kar nekaj ministrov in ambasadorjev, precej županov in voditeljev najrazličnejših strank. Srečeval sem jih na uradnih sprejemih ali proslavah, na osebnih službenih avdiencah v njihovih pisarnah ali na svečanih večerjah v čast najrazličnejšim uglednim posameznikom in državnim praznikom, na potovanjih ali v zabavnoglasbenih televizijskih oddajah. Vsi po vrsti so bili nekaj posebnega.
Bolj ali manj duhoviti, nekateri zelo preprosti in topli, drugi spet vzvišeni in nedostopni. Zelo različni, ampak vseeno vsi na enak način enaki. Ne vse, večino pa vseeno krasijo zgoraj naštete značajske posebnosti. Plus neznosno velik ego, ki se hrani z nekritično hvalo, ki naj bi je bila neprestano deležna njihova razumevajoča in plemenita dejanja. Kajti, in tega se moramo ves čas globoko zavedati, tudi njihova najbolj butasta in škodljiva ravnanja so bila narejena samo v naše dobro.
Bi morda morali v prihodnje uvesti obvezna testiranja inteligence in testno preverjanje osebne izobrazbe? Bi morali vse kandidate za državne politične funkcije preveriti z detektorjem laži, da bi našli kandidate brez skorumpirane preteklosti?
Kako naj družba pride do kakovostnejših politikov? Do takšnih, ki bodo imeli privzgojen in izšolan občutek odgovornosti in zmožnost odgovorne presoje v skupno dobro. Do politikov, zvestih načelom morale, bontona in spoštovanja sočloveka. Do takšnih, na katere bi lahko bili kdaj pa kdaj tudi malo ponosni. Ali takšni sploh obstajajo?
In če obstajajo, ali bi sploh lahko preživeli v današnjem globalnem zverinjaku, kjer blestijo brezobzirni in preračunljivi poklicni čuvaji naših usod? Pravzaprav, ali se ne bi morda zgodil prebeg izobraženih in kultiviranih ljudi, izšolanih za politike, nazaj v tradicionalne poklice, nazaj med zdravnike, pravnike, ekonomiste, pisatelje, sociologe in, če hočete, tudi nazaj med navadne lopove. In potem bi bili spet na istem, kot smo.
Ne glede na duhovito ugotovitev bralca, ki je edini našel odgovor na vprašanje o razliki med politikom in lopovom, še vedno ostaja nepojasnjen vrstni red poklicne transformacije.
Ali se poklicni lopov odloči, da se bo preizkusil v poklicu politika, ali obratno? Mi imamo celo četo takšnih, ki poznajo odgovor.
