Sliši se tiktakanje stenske ure in v kozarcih jima zardeva cviček.
Oče z izbranimi besedami, enakimi, kot jih je slišal od svojega očeta, nagovarja sina, naj prevzame vajeti v svoje roke. Sin z odprtimi usti posluša, da mu ne bi ušla kakšna podrobnost.
»Sinko, vesel sem, da sem končno le dočakal ta svečani trenutek. Tukaj, za našo družinsko mizo, kjer smo sprejemali najpomembnejše odločitve, ki so oblikovale naša življenja, te vabim, da prevzameš moje delo. Skrb za ostarele člane družine, odrejanje dela in nalog mladim in močnim ter izobraževanje in zagotavljanje varnosti najmlajšim!« je oče povzdignil glas in s členki svojih stisnjenih prstov potolkel po mizi, da bi poudaril težo svojih besed.
»In tukaj, na čelu, kjer sem do danes sedel jaz,« spet potolče po mizi svečano vznemirjeni oče, »bo odslej tvoje mesto, dragi sin, novi poglavar naše družine!«
»Ata, nekdo trka!«
Predvidevam, da vam je prizor znan, če ste zdaj prvič naleteli nanj, pa tudi prav, da vas ne bo presenetil, ko se bo v prihodnjih letih zgodil v večini družin, ki svojih otrok niso vzgajale v duhu lastnih vrednot, ampak so vzgojo prepustile izključno državnemu aparatu in medijem. Presenečene bodo ugotovile, da so jim novi časi vzgojili bistveno drugačne potomce, kot so si jih želeli. Naš svet se bo z njimi na oblasti nepovratno spremenil v resničnostni šov. Nekateri se bodo smejali, nekateri pa jokali. Nekateri bodo ploskali poenotenemu okusu in organiziranemu dojemanju resničnosti, mogoče bo kdo tudi zažvižgal v protest.
Zgodovina brez francoske revolucije
Ampak večina bo zadovoljna. In prav za to gre, da bo večina zadovoljna in da bo na volitvah vedno glasovala za tiste, ki jim takšno zadovoljstvo omogočajo. Zakaj omenjam prav resničnostni šov, daleč najbolj priljubljeno zabavo novih generacij? Bojim se namreč, da bi danes na snemanju resničnostnega šova na vzklik nagajivega režiserja: »Poglej mrtvega goloba!« dve tretjini publike, nastopajočih in komisije pogledalo v zrak.
To je večina, o kateri govorim. V demokraciji pa vlada večina, ali pač? In ta večina v resnici, verjeli ali ne, tudi verjame, da res vlada. Da bi pa tudi vse prihodnje večine verjele v to, jih je treba pravočasno in na pravilen način vzgojiti ter potem usmerjati. Najprimernejše uzde so vera, domoljubje in sovraštvo do drugačnih. Z njimi učijo ubogljivosti, mahanja z zastavami in linčanja drugačnih.
Nič novega, to že poznamo! Kaj je torej zdaj drugače? Včasih so to počele diktature plemenskih, političnih ali verskih elit, zdaj pa naj bi to bila demokratična ljudska volja! V prihodnjem zasebnem šolstvu bodo vsebine učnih načrtov zelo natančno predpisane. Verouk bo obvezen učni predmet. Zgodovina bo primerno urejena. Brez francoske revolucije in partizanov, na primer. Biologija bo nedvomno zatajila Darwina. Matematika in fizika bosta spet podložni božjim naukom. Umetnost in kultura bosta združeni v predmet prostovoljnih dejavnosti, ki ga bo nadziral svet šole, v katerem bosta imela odločujoča glasova predstavnik cerkve in predstavnik gospodarske zbornice. Tega bo nastavil kapital, ki bo pač takrat upravljal Republiko Slovenijo. Kako bo s predmetom spolna vzgoja, ni treba posebej ugibati, saj že danes vemo, da bo pouk potekal po priročniku Svete Angelce.
Gremo naprej v svetlo prihodnost. Samo nasmeh je bolj grenak, kot poje Ditka Haberl.
V prihodnjem zasebnem zdravstvu bo sistem najprej poskrbel za zdravje deklarirano najbolj lojalnih volilcev, se pravi pripadnikov najbolj demokratične stranke in represivnega aparata, ki bodo imeli v zameno za svojo zvestobo posebne bonitete. Pri morebitnih drugačnih pa se bo znalo zaplesti že pri obveznem cepljenju, da pisane palete možnih zapletov pri specialističnih pregledih za drugače misleče sploh ne omenjam. Nova zdravila bodo dostopna najprej pravovernim in ubogljivim, neprilagojenim posameznikom pa bodo milostno omogočili darovanje organov v zameno za mizerno plačilo, saj ne bodo imeli dovolj denarja za osnovno zdravstveno zavarovanje.
Se sliši grozno, ne? Najbrž pretiravam? Upam, da ja! Verjetno me je spet samo strah, da ne brcam mimo. Vsekakor smo na prelomnici velikih sprememb, bi rekel Alan Ford in Črnemu gadu poslal pozdrave slovenskih Butalcev.
Nekateri priznani in čaščeni narodni pregovori se nam sčasoma spreminjajo v simpatične nesmisle. Zdrava kmečka pamet, ki jih je na podlagi življenjskih izkušenj postregla bivšim generacijam v pomoč pri oblikovanju lastnega ravnanja in obnašanja ob življenjskih preizkušnjah, ima danes dokaj omajano celostno podobo. Zdrava kmečka pamet v 21. stoletju?
Smeh iz davčnih oaz
Zdrava? Kaj je danes pravzaprav zdravo, je stvar poslovne odločitve farmacevtskih industrij in zasebnih zdravstvenih sistemov, ko se z roko v roki odločijo za globalno marketinško akcijo. Kar je bilo včeraj zdravo, danes ni več in obratno. Poglejte, kaj se je zgodilo s Popajevo špinačo ali kako klavrno je končala nekoč tako opevana rastlinska margarina! K sreči so ocvirki spet zdravi, pa tudi krave so se nehale čudno obnašati.
Kmečka? Nekoč so od ponorelega sveta neodvisni kmetje imeli v svojem svetu svojo logiko, ki je dobro delovala v primarnih oblikah preživljanja in v osnovnih medčloveških odnosih. Danes jih držijo za jajca globalni trgovinski sporazumi. Semena za svoje poljščine in živali za razplod bodo v prihodnje kupovali izključno od globalne prehrambne industrije. Oblasti jih že pospešeno tolažijo s harmonikami in rdečenosimi župniki.
Pamet? Kaj je danes po osnovni definiciji pametno, je postalo stvar osebne interpretacije. Ali je danes še pametno upoštevati ljudsko modrost, da naj bi tak, ki je z majhnim zadovoljen, povsod pogrnjeno mizo našel? Ali da je vsak svoje sreče kovač?
Verjetno bolj držijo nova spoznanja, da ne bomo nikoli padli v jamo, ki naj bi jo kopali drugim, saj smo že v njej, pa tudi izkopali je nismo drugim, ampak sami sebi. Tisti drugi, ki naj bi jim jo mi kopali, pa se nam režijo iz davčnih oaz ali pa iz varnega zavetja zdravniških spričeval, potem ko so nas nategnili kot zajce. Mi smo jim pa mahali z zastavicami in jih kovali v zvezde! Nekateri moji kolegi in prijatelji iz domačih arhivov pospešeno umikajo svoje ponosne fotografije z Roške.
Za konec mi dovolite, da z vami delim imenitno misel, s katero bomo lažje preživeli naš resničnostni šov: »Katerih vrat ne moremo nikoli odpreti?«
(Če morda ne veste: odprtih.)
