»Ne, ker Bog pazi name in na nas!« se je nasmehnil dosmrtni predsednik in s pogledom prizanesljivo ošinil naivnega novinca.
»Saj vam verjamem, ampak kaj ima Bog s posvetno oblastjo in kako nam lahko pomaga v procesu dokapitalizacije bank in pri prodaji podjetij tujcem?« je bil še naprej pogumno radoveden mladenič.
»Čez teden grešimo, v nedeljo se spovemo svojih grehov in v ponedeljek s čisto dušo delamo naprej!« je s svojim značilnim karizmatičnim žarom v očeh, ki ne dopušča nobenega dvoma, zaključil pogovor nezmotljivi prvak in odhitel novim aplavzom naproti. Ok. To pije vodo. Skupina ljudi se lahko iz praktičnih razlogov odloči, da si bo z vero lajšala vest pri milo rečeno sumljivih poslovnih odločitvah. Ampak da bi v 21. stoletju odrasli in izobraženi ljudje res verjeli v pravljice in svojo osebno svobodo, tako težko priborjeno z uveljavitvijo temeljnih človekovih pravic, zamenjali za brezhrbtenični status ubogljivega kimavca? Spet je nekaj hudo narobe. Črni pastirji nam znova mahajo z ognjem in mečem.
Sredi jezera, pravni državi v posmeh, že kar nekaj let pozvanja dokaz, da naša življenja krojijo in sooblikujejo višje, nadnaravne sile, skrite pod masko svobodne veroizpovedi. Ali ima državna oblast, ki naj bi bila izvoljena izključno po naši demokratični volji, nadrejenega gospodarja, pred katerim mora vsako nedeljo polagati račune? Gospodarja, ki vlada naši vladi mimo naše volje? Gospodarja, na katerega nimamo nobenega vpliva, saj mu moramo slepo verjeti in zaupati, če želimo, da nas sploh obsije s svojo milostjo?
Zadnje čase zgroženi ugotavljamo, da opevani in nikoli dovolj prehvaljeni državni družbenopolitični sistem, ki se mu reče parlamentarna demokracija, nekako ne deluje več, kot bi moral. Kot da ga je od znotraj pojedla lastna ideja, ki je imela v mislih idealno, razsvetljeno in izobraženo družbo, torej vladavino pametnih in nadarjenih, da bodo vzgajali strpne, široke in svobodne državljane. Ups, zgodilo pa se je prav nasprotno. Rodila in vzgojila je prevlado polpismene večine ubogljivih konzumentov, ki zlahka preglasujejo zdravo pamet.
Kje sta zdaj z najvišjimi ideali opevani samostojnost in neodvisnost Slovenije, če pa najvišji predstavniki države in družbe vsako nedeljo klečijo pred uradniki globalnega podjetja, ki ga teoretično zanima naša duša, v praksi pa prek svojih bank in podjetij upravlja z gozdovi, gradovi in drugimi nepremičninami?
Prisluhnimo prizoru izvirne slovenske drame v nastajanju: »Oče, grešil sem! Popustil sem pritiskom čezoceanskih gospodarskih lobijev in v škodo naše države podpisal nekaj sporazumov, ki so uničili naša podjetja. Skozi prste gledam vplivnim posameznikom, ki pod krinko zaslužnega patriotizma lažejo in kradejo, pa si ne upam ukrepati, ker pravijo, da bi s tem tudi vas kompromitiral. Bil sem na partizanski proslavi, ampak, verjemite mi, Oče, samo zaradi službenih razlogov! S tajnico sem prekinil grešno razmerje, ampak sosedova najstniška hči mi pa še vedno kali duševni mir. Zadnjič sem imel spet grešne misli med tuširanjem! Oče, ponižno vas prosim odpuščanja!«
»Sin moj, velik grešnik si! Molil bom za tvojo dušo in prosil vsemogočnega Boga za odpustek. Domača podjetja, o katerih govoriš, so zrasla iz krvavega komunističnega denarja in prav je, da so jih dobili nazaj pravi lastniki, tisti, ki so bili prisiljeni zbežati čez ocean. Zato v podpisanih sporazumih vidim samo pravično božjo kazen.«
»Oče, prav imate, ampak nove lastnike sem, saj se spomnite, po vašem namigu povezal z nekaterimi vplivnimi domačimi posamezniki, ki so potem podjetja in tovarne zaprli, delavce brez odškodnin vrgli na cesto, blagovne znamke pa prodali. Tisoče družin je ostalo brez kruha. Oče, kaj bo rekel vsemogočni Bog na to?«
»Sin moj, prav imaš. Tvoji grehi so res veliki. Ampak če se boš iskreno pokesal, bom molil zate in prosil vsemogočnega Boga, naj ti odpusti! Glej, da ne boš po nemarnem nikoli več omenjal mojih predlogov o izboru nam naklonjenih poslovnežev v teh zadevah. Tega ti Gospod gotovo ne bo nikoli oprostil!«
»Oče moj, brez skrbi! Moja usta so zaklenjena! Moja duša in srce dobro vesta, kaj je prav in kaj ne! Bog mi je priča, da sem vselej molčal kot grob! Tudi v parlamentarni preiskavi sem vse zanikal!«
»Sin moj, prosi Boga za pokoro in vedi, da bo pravovernim brezposelnim delavcem in njihovim lačnim družinam Gospod poplačal v nebesih. Zapomni si, da bodo vsi domoljubni posamezniki, ki so v borbi za domovino in Boga lagali in kradli komunistom in posledično obogateli, svoje imetje na koncu vendarle zapustili Bogu. Ti ljudje so v resnici mučeniki in žrtve v zastrupljeno družbo posejanega rdečega nerazumevanja. Saj vendar vemo, da je vse na tem svetu od Boga dano in bo na sodni dan Bogu tudi vrnjeno. Tudi lipicanci in Triglavski narodni park.«
»Kako zelo prav imate, milostljivi Oče! O, Gospod, prosim, usmili se me! Moje meso je grešno, moje misli grešijo večkrat na dan. Ženska iz moje pisarne, ki me je zapeljala, je, ko sem ji zagrozil z izgubo delovnega mesta, vendarle odpravila sad najinega grešnega razmerja, zdaj me pa Gospod s sosedovo najstnico preizkuša še huje! O Bog, usmili se me!«
»Dovolj, sin moj, dovolj! Hudič nas na tak način spravlja v skušnjave, ki jih na žalost tudi sam poznam. O, Gospod, odpusti mi grešne misli!«
»Oče, prosim naložite mi pokoro! Čez eno uro imam pomemben sestanek! Gospod, usmili se me!«
»Sin moj, zmoli pet očenašev in štiri zdravamarije in Bog ti bo odpustil!«
»Hvala, Oče! Hvala vsemogočnemu milostljivemu Gospodu!«
»Sin moj, pa ne pozabi!«
»Oče?«
»Lipica in Triglavski narodni park!«
»Naj se zgodi njegova volja, tako v Nebesih kot na Zemlji!«
»Amen!«
Denarju je torej s pomočjo vere končno uspelo podjarmiti demokracijo za oblikovanje družbe po svojih potrebah. Že jutri jo bo, tudi uradno, na demokratičnih volitvah, kakšna farsa, zamenjal s staro dobro diktaturo enoumja. Vladala nam bosta privzgojeni strah pred drugačnostjo in verski marketing, ki grešnikom vsepovprek obljublja mamljive nagrade, od devic do brezskrbne večnosti ali pa vsaj življenje do trenutka, ko bo Marko Brecelj posthumno dobil Prešernovo nagrado.
Prihajajo zlati časi generacije, ki se hvali, da ni prebrala nobene knjige. Čas potomcev Esmeralde in Gorskega zdravnika. Nihče ne bo vedel, iz katere zgodbe je verz: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo je kdo v deželi tej?«
Verz je seveda iz Zbranih spominov Naivnega državljana Republike Slovenije, med katere je vključil tudi drzno misel: »V Ustavo Republike Slovenije moramo zapisati, da morajo biti vsi voljeni državni funkcionarji deklarirani ateisti!«
