Prenizko vlažnost čutimo kot izsušeno kožo, ustnice in lasišče. Telo nas s pogosto žejo, razpokanimi ustnicami in slabšim počutjem opozarja na izsušitev. Presuh zrak nas sili h kašlju, še posebno neprijeten pa je za tiste, ki imajo težave z dihali, dojenčke ter majhne otroke. Posledica prenizke vlage je tudi manjša odpornost proti prehladnim obolenjem, ker je zmožnost samodejnega čiščenja dihalnih poti zaradi suhega zraka zmanjšana. Suh zrak škoduje lesenim predmetom – pohištvu, parketu …, povečuje elektrostatično naelektritev (predvsem tekstila) ter v prostorih prenaša in dviguje prah, k čemur še dodatno pripomore termično dvigovanje zraka ob grelnih napravah.
Nameščanje posodic na radiatorje ne zadošča
Pri nizkih zunanjih temperaturah je za doseganje višje relativne vlažnosti potrebno manj absolutne vlage, ko pa se zrak v prostoru ogreje, se relativna vlažnost prekomerno zniža. Dovajanje prepotrebne zračne vlage z nameščanjem posodic z vodo na radiatorje in peči je nerodno, nepraktično, nezadostno ter neenakomerno. Uparjevanje na štedilnikih pa zahteva precej energije in stalno nadzorovanje. Za izboljšanje kakovosti zraka v notranjih prostorih so najprimernejše različne naprave za vlaženje zraka, ki danes nikakor niso več luksuzni izdelki. V zaprtih prostorih so nujno potrebni za optimalne pogoje bivanja in dela.
Parni in ultrazvočni vlažilniki
Poznamo različne načine vlaženja: vlaženje s paro, izhlapevanjem, pranjem zraka in ultrazvočno vlaženje. Njihovo učinkovanje je podobno, razlike med njimi pa so velike, predvsem v stroških obratovanja in načinu vzdrževanja. Najpogostejši in najcenejši so parni vlažilniki, ki vodo pretvarjajo v vročo vodno paro. Njihova pomanjkljivost je, da porabijo veliko elektrike in da je treba nenehno »ročno« spremljati vlago s higrometrom, da prostori niso prevlažni. Ultrazvočni vlažilniki uporabljajo za proizvodnjo vlage visokofrekvenčne membrane, ki z ultrazvokom spreminjajo vodo v meglo in jo z vgrajenim ventilatorjem raznašajo v prostor. Odlikujejo se z majhno porabo energije in vgrajenimi higrostati, njihova pomanjkljivost pa je velika občutljivost membrane na vodni kamen, zato je priporočljivo uporabljati prekuhano oziroma destilirano vodo.
Vlaženje s hlapilniki in pralniki zraka
Hlapilni vlažilniki so z načinom vlaženja, ki izkorišča naravno danost zraka, da se samodejno ovlaži, najpreprostejši in najuporabnejši. Suh zrak prehaja skozi hlapilno kaseto, kjer se navlaži, nekoliko očisti in se vrne v prostor. Pri tem pa za postopek vlaženja izkorišča toploto zraka. Zrak sprejme le določeno količino absolutne vlage v odvisnosti od njegove temperature. Če je temperatura nizka, sprejeme manj vlage, če pa je temperatura višja, jo sprejme več. Pri sobni temperature sprejme le toliko vlage, kolikor je optimalno za naše počutje. Prednosti hlapilnikov so nizka poraba energije, popolnoma higienično delovanje in samodejen nadzor vlage. Pri najkakovostnejših vlažilnikih, ki so obenem tudi čistilniki (pralniki) zraka, vlaženje poteka s pomočjo diskov, ki se vrtijo skozi vodno kopel. Vlažilnik pri vlaženju dobesedno »pere« zrak, kot to v naravi počne dež. Zato se njegova vrednost še poveča, saj imamo v eni napravi kakovosten vlažilnik in čistilnik zraka, ki je uporaben vse leto, še posebno od zgodnje jeseni do pozne pomladi.
Priključeni morajo biti ves dan
Vlažilniki so povečini manjši aparati, ki najdejo svoje mesto na polici, omarici ali mizi v stanovanju, otroški sobi ali pisarni. Priključeni morajo biti 24 ur na dan, saj le tako zagotavljajo kakovost zraka v prostoru. Vlažilniki zraka so za razliko od čistilnikov povečini v uporabi le v času kurilne sezone, zato je zelo pomembno, kako jih shranjujemo. Ker so povečini izdelani iz umetnih materialov, slabo prenašajo shranjevanje na visokih temperaturah in neposredno sončno svetlobo. Najbolje je, da jih po končani sezoni temeljito očistimo in posušimo ter shranimo v suh, temen in ne prevroč prostor. Ob normalnem vzdrževanju nam služijo vrsto let.
