Magnus Carlsen končal elegantno z matom

Moč psihologije v šahu

V prvi partiji je Karjakin kot beli znova izbral mirno inačico španske igre in čeprav je porabil nenavadno veliko časa, je brez večjih zapletov kmalu izginilo celotno damino krilo in z njim večina figur. Ravnotežje ni bilo porušeno niti za trenutek. Ker ni bilo več na kaj igrati, sta nasprotnika sklenila premirje. Zdaj je prišel dolgo pričakovani trenutek, ko je Carlsen končno pokazal svojo moč z belimi figurami. V italijanski otvoritvi je prvič v dvoboju že zgodaj nadigral Rusa, ki je spet igral prepočasi in si privoščil nepotrebno slabitev daminega krila. Carlsen je skoraj brez razmišljanja žrtvoval kmeta za močan pritisk na tej strani in črni ni imel več dobrih potez. Izzivalec je v hudi časovni stiski poizkusil z žrtvijo dveh lahkih figur za trdnjavo, a obroč se je vseeno neusmiljeno zapiral. Prvak je dosegel tehnično dobljen položaj, a ko je tudi njemu zmanjkovalo časa, si je dovolil nekaj netočnih potez. Za trenutek so se odprla majhna vrata do remija in Sergej, zdaj že znan kot »obrambni minister«, je z nekaj sekundami na uri švignil skoznje.

Še enkrat smo videli jeznega Norvežana, ki mu je že zapisana točka spolzela med prsti. Pomembno in morda bolje zanj pa je bilo, da je tokrat imel na voljo le kakih deset minut za objokovanje zapravljene priložnosti. Po kratkem odmoru se je namreč začela tretja partija. Rus je gotovo razumel, kaj mu prišepetava razvoj dogodkov: zdaj ali nikoli. To je bil tisti trenutek, ko bi moral prebuditi vse svoje znanje in veščine in poskusiti dotolči šokiranega šampiona. A tega filma nismo videli. Kot da je bil izzivalec preveč zaposlen z občudovanjem prvaka: ponovil je otvoritev iz prve partije podaljška, nadaljeval pa tako medlo, da je Carlsen kmalu osvojil veliko prostora in prišel do »brezplačnega« napada na kralja. Za nameček je bil Karjakin ponovno v časovni stiski. In še enkrat se je začel odvijati že znan scenarij, saj je izzivalec pod pritiskom vedno znova našel prave poteze; očitno se je že tako vživel v svojo vlogo v dvoboju, da je res dobro lahko igral le še pod pritiskom. Takšna je moč psihologije v šahu, zlasti v vrhunskih dvobojih. Po nekaj tednih vsi mišljenjski vzorci, tudi najbolj skriti, priplavajo na površje.

Norvežan je presenetil z nenavadno odločitvijo, ki je zapravila prednost, a je takoj zatem pokazal, kaj si je zamislil. Žrtvoval je kmeta in dobil nadomestilo v sijajno postavljenem skakaču, ki je hromil položaj Rusa. Položaj torej, kjer je belemu izredno neprijetno igrati, računalniški programi pa ocenjujejo možnosti kot povsem izenačene. A to je teorija, nekaj drugega pa je človeška praksa: Karjakin je izčrpan od neprestane obrambe vzdržal le še dve potezi, naredil napako in njegovi okopi so se podrli kot hišica iz kart.

Razdelila sta si dober milijon zelencev

Carlsen je potreboval kar petnajst partij, da je končno povedel, a zdaj je bil v sedlu in zadnja partija je pokazala, kako visoka ovira je prvak, ki mu je dovolj tudi remi. Izzivalec je prvič doslej izbral ostrejšo sicilijansko obrambo, pa si je kmalu polomil zobe ob solidni Maroczyjevi postavitvi belega. Za nameček se je moral kljub časovni stiski izogibati potem, ki bi lahko vodile v remi. Vse to je bilo več kot dovolj, da je Norvežan z lahkoto prešel v povsem dobljen položaj.

Na zadnji Rusov poskus je odgovoril z bliskovitim matnim napadom, ki ga je zabelil z žrtvijo kraljice: eleganten in morda najlepši zaključek v zgodovini dvobojev za naslov prvaka. Karjakinu je preostalo le še, da prvi čestita staremu in novemu prvaku, ki je ravno na ta večer dopolnil šestindvajset let. Ob pohvalah, ki sta jih drug drugemu delila po dvoboju, sta si razdelila tudi dober milijon zelencev. Ker je bil redni del brez zmagovalca, je Norvežan ob naslovu prvaka odnesel 55 odstotkov denarnega sklada, Rus pa je ob dolarjih bogatejši za spoznanje, da je za prestižni naslov treba vsaj poskusiti zmagati.