V glavnem je to, kar ona komentira, redna letna izločitev določenega števila osebkov z namenom vzdrževanja znosnega števila zveri:

– da lokalno (ruralno) prebivalstvo ni preveč ogroženo,

– da je velikost škod na gospodarskih živalih in poljščinah v še sprejemljivih mejah,

– da se s tem poskrbi tudi za zdravo zversko populacijo

– in ne nazadnje, da se te živali drži na območjih, ki so za njih najprimernejša in določena od države.

V Sloveniji po podatkih zavoda za gozdove živi med 400 in 600 medvedov. Vzemimo najmanjše število in ocenimo, da je vsaj polovica samic, ki na leto poležejo le po enega mladiča (običajno jih več) – in dobimo najmanj 200 novih medvedov vsako leto. Podobno je pri volku. Grozljivo pa se je (vsaj na Cerkniškem) v zadnjem času povečala populacija šakalov iz nekaj od ne vem kod pripeljanih parov.

Zveza društev rejcev drobnice Slovenije, ki ima poleg drugih odborov tudi odbor za zveri, se trudi doseči tako politiko upravljanja zveri, da se ohranijo sprejemljivi pogoji za pašno rejo gospodarskih živali tudi na teh območjih, tako za dobrobit gospodarskih živali kot tudi kot ukrep proti zaraščanju.

Slovenija se zarašča. Gozdnate površine se večajo in robovi zemljišč, ki se zaraščajo, so vse bližje naseljem. Z bližanjem gozdov naseljem se tem bližajo tudi zveri. V zadnjem času je bilo kar nekaj neposrednih srečanj predvsem medvedov z ljudmi – k sreči brez hujših posledic. Velike so tudi škode na gospodarskih živalih in marsikje, kjer je bila reja drobnice stalna (Primorska, Kras, Notranjska, Kočevska, Bela krajina…), se število ovc in koz zmanjšuje. Največ zaradi ogroženosti od zveri. So pa ti kraji zaradi kraških značilnosti pokrajine najprimernejši za pašno rejo živali.

Strokovnjaki zavoda za gozdove se trudijo na osnovi raziskav ponuditi kar najučinkovitejšo zaščito gospodarskih živali pred zvermi. Predlagajo visoke mreže pod električno napetostjo, nočno zapiranje v obore in drugo. Ampak vse to stane in pod velik vprašaj se kljub skromni pomoči države postavlja rentabilnost tovrstnega kmetovanja. Vse ponujene zahteve in daleč premajhna državna pomoč pri varovanju gospodarskih živali pred zvermi nas rejce iz teh območij postavlja v neenakopraven položaj z onimi, ki zverske tegobe nimajo.

Upravičeno nas zato neargumentirani prispevki, kot je tisti gospe Katarine, objavljen v Dnevniku 15. novembra 2016, vznejevoljijo, saj nas ti iz varnega urbanega okolja učijo živeti in preživeti na slovenskem podeželju.

Janez Mramor

odbor za zveri pri ZDRDS