Medtem ko so se zaspanci še pretegovali v postelji, je bil eden od sedmih ljubljanskih dnevnih centrov aktivnosti za starejše, v Puhovi ulici v naselju BS3, včeraj že poln. V pretesni telovadnici je potekala jutranja telovadba, v sosednjem prostoru pa so na mizi piškoti in kava čakali, da bodo urni prsti udeleženk delavnice ustvarjalnih in ročnih del posegli po njih.
Bliža se konec leta, zato sta se Olga Štremfelj in Iva Setnikar ukvarjali z novoletnimi čestitkami. Nekaj jih je bilo že narejenih, z motivi smrečic, balončkov, snežaka… Kaj bodo z njimi? »Jaz jih kakih 50 potrebujem le zase,« je Olga Štremfelj poskrbela za to, da se je po sobi razlezel smeh. Še posebno veliko izkušenj ima z dejavnostmi, ki zahtevajo ročne spretnosti, po poklicu je urarka. Zelo rada se ukvarja tudi z vezeninami, kar je bilo vidno tudi na njenem puloverju. V Ljubljani je imela že več razstav.
150 parov copatk za novorojenčke
Medtem je na drugi strani mize Vida Ancelj iz polivinilaste vrečke trosila sivko v nogavičke. A ne kar tako. »Tako iz dveh nogavičk naredim mucke.« Trije so bili že na mizi. »Idejo sem dobila na facebooku, sem skoraj zasvojena z njim.« Kako pa to? »Ko sem šla v pokoj, mi je nečak rekel, da si moram kupiti računalnik, sicer bom zakrnela. Najprej sem se upirala, potem sem ga res kupila in zdaj, po štirih letih, sem zasvojena.« A zagotovo ne toliko, da bi sedela le pred računalnikom, njen vsakdanjik zapolni še marsikaj drugega. V prejšnjih tednih je bila zaposlena z izdelovanjem kazal za knjige. Podarila jih bo otrokom iz osnovne šole Franceta Bevka, ki jim pomaga pri branju. Prav danes bo imela prve ure v tem šolskem letu z drugošolci, ki imajo težave z branjem.
Tudi sicer sodelujejo z najmlajšimi, na šoli Franceta Bevka vsak teden eno uro posvetijo medgeneracijskemu sodelovanju. Konec novembra bodo osmošolci in devetošolci delali prav takšne mucke, kot jih je pokazala Vida Ancelj. Pripravili so tudi darilca za novorojence – izdelali so 150 copatk. Katja Krivec, strokovna vodja vseh sedmih dnevnih centrov aktivnosti za starejše v Ljubljani, se je ravno odpravljala v porodnišnico, da bi izročila darilo starejših najmlajšim. »Vsako leto izpeljemo en projekt, s katerim se povezujemo z lokalno skupnostjo, saj ji želimo nekaj vrniti. Prejšnja leta smo vsako leto spletli po več sto šalov in rokavic za kralje ulice,« je pojasnila in dodala, da se v Puhovi ulici, kjer je eden najmanjših centrov za starejše občane, prek 30 aktivnosti vsak mesec udeleži 150 ljudi, v vseh sedmih po Ljubljani pa okrog 1500.
Ta nevladna organizacija, ki jo financirata mestna občina in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je program za starejše začela razvijati pred enajstimi leti, članstvo pa se še vedno povečuje. Mesečna članarina znaša osem evrov, za tiste, ki imajo nizke pokojnine, je članstvo brezplačno. »Delujemo po participatorni metodi, kar pomeni, da člane vključujemo v izvajanje programa. Vprašamo jih, kaj si želijo,« je pojasnila Krivčeva. Programe izvajajo prostovoljci, večkrat kar člani sami, dogajanje usklajujejo strokovni delavci.
Pri 70 letih na ljubljanskem maratonu
Medtem ko je morala Katja Krivec odhiteti proti porodnišnici, so v center prihajale učenke angleščine in španščine – med njimi tudi Nadja Brezavšček, ki se špansko uči kar po pet ur na teden, poskočna dekleta pa so končala telovadbo.
»Vsak dan prihajam k telovadbi, zato sem čila. Določene vaje ti pomagajo, da se znaš ujeti, če padeš. In da znaš dvigovati noge, če greš navkreber. Obiskujem še taj či, francoščino in orientalske plese,« je povedala Emilija Stanković.
Ima dovolj časa za vse to? »Nekako ga najdem,« pravi. Njene kolegice so s pretegnjenimi mišicami že sedele za mizo in pile čaj ali kavo. V njihovo družbo je bila namenjena 70-letna Marija Trontelj, ki je še posebno športno aktivna. Pred dnevi je na ljubljanskem maratonu pretekla desetkilometrsko razdaljo, v uri in petih minutah. Pa je teči začela šele pred štirimi leti. »Prej še pred nevihto nisem mogla teči.« Zdaj dvakrat na teden preteče pet do sedem kilometrov, hodi še k jogi, pilatesu, telovadi, včasih se s kolesom odpelje do Grosupljega. Pa naj še kdo dvomi o tem, da imajo upokojenci v resnici še najmanj časa.
