Če ste se v zadnjih mesecih vozili po hrvaški Istri, ste gotovo opazili veleplakate za vino veralda istrian 2015, ki se reklamira z omembo Decanterjeve nagrade za najboljše rdeče vino na svetu. Vino je res dobilo 95 od stotih točk v selekciji nagrad za rdeča vina s ceno manj kot 15 funtov, pridelana iz ene sorte grozdja. In o njem so pri Decanterju res veliko pisali, še posebno v tem pogledu, da je iz države, za katero tam menijo, da je majhna in nepoznana proizvajalka vina, v rangu Švice, Turčije, Češke, Bolivije in Brazilije.
Problem tega vina pa je, da ni ne merlot, ne malbec, ne pinot noir, temveč je, »saj veste, tisto vino na t, ki se ga ne sme imenovati«. Luciano Visintin, lastnik vinske kleti Veralda iz Brtonigle, je na nalepko tega vina napisal, da je stoodstotni refosco dal peduncolo rosso, rdečepeceljni refošk, a ponosni lastnik o njem vedno govori kot o teranu. Na etiketo so zapisali refošk le zato, ker hrvaški zavod za vinarstvo ne izdaja več odločb za prodajo vina z imenom teran in niso hoteli, da bi jih tožili, prav tako pa niso hoteli, da bi na nalepko zapisali rdeče namizno vino, tako kot so jim predlagali. Zato so pač napisali uradno ime sorte grozdja, iz katere je pridelano vino. In da bi bilo vse skupaj še bolj komično, so poimenovanje refošk za to vino tako ali tako v preteklosti uporabljali v predelih Istre, kjer se je pretežno govorilo italijansko, v predelih s pretežno hrvaškim prebivalstvom pa so ga imenovali teran. Da bi se izognili vsem zapletom z imenom, so vinu dodali ime istrian. Videli bomo, ali se bo to ime prijelo za »tisto vino na t«. Tako si vsaj želi Luciano Visintin. S tem v svetu ne bi reklamirali le sorte vina, temveč tudi kraj. Podobno je na Hrvaškem po kraju že poimenovan dingač, ki je po sorti mali plavec, a vsi vedo, da je s Pelješca, iz Dingača. Še več – dingač je najslavnejši hrvaški mali plavec.
Sorta, o kateri vsi govorijo, a jo malo pijejo
Pri tem je treba poudariti, da zgodba o Veraldi ni zgodba o vinski kleti s stoletno tradicijo. Nasprotno, stara je dobrih 15 let. Začelo se je tako, da je imel Visintinov ded tako kot vsak pravi istrski kmet štiri hektarje vinograda in prav toliko oljčnika. S tem so bili zadovoljni, niso se želeli širiti, a ko je propadla zadruga, ki so ji prodajali pridelek, se je Luciano, profesor gradbeništva, odločil, da se bo poskusil v pridelavi vina. Najeli so še 20 hektarjev vinogradov propadle zadruge, takih s pogledom na morje, a so bili že nekaj let neobdelani. Leta 2001 so zgradili še svojo vinsko klet v vasi Kršin in nastala je Veralda. Dolgo so svoja vina prodajali hotelom. Potem so odkrili rose in »to vino na t«, iz katerega so začeli proizvajati peneče se vino. »Pri nas se o teranu veliko govori, ampak ne glede, kako govorijo, da ga imajo radi, ga malokdo res pije. Teran se zelo slabo prodaja,« je spomladi na Vinistri ob okrogli mizi o tem vinu priznal Luciano Visintin in dodal, da je iz te sorte trenutno priljubljeno le peneče se vino. Kasneje, ko je prejel nagrado, je v Novem listu priznal, da so ga namenoma naredili podobno vinu pinot noir in ne teranu. In mimogrede: enolog, ki je ustvaril nagrajeno vino, je Slovenec Uroš Bolčina.
V vsej tej zmešnjavi, al' prav se piše kaša ali kasha, pa ni zanemarljivo, da je nagrajeno vino tako rekoč razprodano. Pred nagrado so ga prodajali po ceni 187 kun, torej okoli 25 evrov. Od maja, ko je bilo nagrajeno, je tako rekoč razprodano, če pa vam ga kje še uspe najti, bo njegova cena trikrat višja.
