Če ste se v zadnjih mesecih vozili po Istri, hrvaški Istri, ste gotovo opazili veleplakate za vino Veralda Istrian 2015, ki ga oglašujejo z Decanterjevo nagrado za najboljše rdeče vino na svetu. Vino je res dobilo 95 od stotih točk, v selekciji Decanter World Wine Award za rdeča vina s ceno pod 15 funtov, pridelana iz ene sorte grozdja. O njem so pri Decanterju res veliko pisali, še posebno v tem pogledu, da je iz države, za katero pri Decanterju menijo, da je majhna in nepoznana proizvajalka vina, v rangu Švice, Turčije, Češke, Bolivije in Brazilije.
Problem tega vina pa je, da ni ne merlot, ne malbec, ne pinot noir, temveč je »saj veste, tisto vino na t..., ki se ga ne sme imenovati«. Luciano Visintin, lastnik vinske kleti Veralda iz Brtonigle, je na nalepko tega vina napisal, da je 100-odstotni Refosco del Peduncolo Rosso, rdečepeceljni refošk, a ponosni lastnik o njem vedno govori kot o teranu. Na etiketo so zapisali refošk le zato, ker hrvaški zavod za vinarstvo ne izdaja več odločb za prodajo vina z imenom teran, niso hoteli, da bi jih tožili, prav tako pa niso hoteli, da bi na nalepko zapisali rdeče namizno vino, kot so jim predlagali. Zato so pač napisali uradno ime sorte grozdja, iz katere je pridelano vino. Da bi bilo vse skupaj še bolj komično, so poimenovanje refošk za to vino tako in tako v preteklosti uporabljali v predelih Istre, kjer se je večinoma govorilo italijansko, v predelih z večinskim hrvaškim prebivalstvom pa so ga imenovali teran. Da bi se izognili vsem zapletom z imenom, so vinu dodali ime istrian. Videli bomo, ali se bo to ime prijelo za »tisto vino na t«. Tako si vsaj želi Luciano Visintin. S tem v svetu ne bi reklamirali le sorte vina, temveč kraj. Podobno je na Hrvaškem po kraju že poimenovan dingač, ki je po sorti plavac mali, a vsi vedo, da je s Pelješca, iz Dingača. Še več – dingač je najslavnejši hrvaški plavac mali.
Sorta, o kateri vsi govorijo, a jo malo pijejo
Pri tem je treba poudariti, da zgodba o vinu Veralde ni zgodba o vinski kleti s stoletno tradicijo. Nasprotno: stara je dobrih 15 let. Začela se je tako, da je imel Visintinov ded, tako kot vsak pravi istrski kmet, štiri hektarje vinograda in prav toliko oljčnika. S tem so bili zadovoljni, niso se želeli širiti, a ko je propadla zadruga, ki so ji prodajali pridelek, se je Luciano, profesor gradbeništva, odločil, da bo poskusil pridelovati vino. Najeli so še 20 hektarjev vinogradov propadle zadruge, takih s pogledom na morje, a so bili že nekaj let neobdelani. Leta 2001 so zgradili še svojo vinsko klet, v vasi Kršin, in nastala je Veralda. Dolgo so svoja vina prodajali hotelom. Potem so odkrili rose in »to vino na t...«, iz katerega so začeli proizvajati peneče vino. »Pri nas se o teranu veliko govori, ampak ne glede na to, kako govorijo, da ga imajo radi, ga malokdo res pije. Teran se zelo slabo prodaja,« je spomladi na Vinistri ob okrogli mizi o tem vinu priznal Luciano Visintin in dodal, da je iz te sorte trenutno priljubljeno le peneče vino. Kasneje, ko je prejel nagrado, je v Novem listu priznal, da so to vino namenoma naredili podobno pinot noirju in ne teranu. Mimogrede: enolog, ki je ustvaril nagrajeno vino, je Slovenec Uroš Bolčina.
V vsej tej zmešnjavi, ali prav se piše kaša ali kasha, pa ni zanemarljivo, da je nagrajeno vino tako rekoč razprodano. Pred nagrado so ga prodajali po ceni 187 kun, okoli 25 evrov. Od maja, ko je bilo nagrajeno, je tako rekoč razprodano, če pa vam ga kje le še uspe najti, bo njegova cena tudi do trikrat ali štirikrat višja.
