Vinski svet je bil dolgo izključno v domeni moških. Ženske včasih niso bile zaželene niti, ko se je žlahtno kapljico dajalo na zob, kaj šele v kleti, zato so ga največkrat »cukale« naskrivaj. Danes je marsikaj drugače. Ženske so čedalje bolj navzoče v vinskem svetu, vendar še vedno največkrat v vlogi žen vinarjev, vinskih kraljic ali sommelierk. Na prste ene roke pa lahko preštejemo – vsaj pri nas – vinarke od pet do glave, torej ženske, ki nadzorujejo celoten proces, od pridelave grozdja do kletarjenja in na koncu prodaje vina.
»Nič nimam proti ženam vinarjev, a one niso vinarke, kot se včasih predstavljajo. Lahko so sicer prisotne v celotnem postopku pridelave vina in opravijo ogromno dela, a v resnici imajo še nekoga, ki spelje strokovni proces. Jaz tega nimam, sama postorim vse – od vinograda do kleti. In tu je bistvena razlika. To se danes vse meša,« opozori vinarka Dušica Šibav iz Fojane v Goriških brdih.
Usedla se je na traktor in zvozila trgatev
Dušica je skupaj s še tremi sestrami zrasla na kmetiji, ki se je tradicionalno ukvarjala z vinogradništvom in vinarstvom. Zato je morala kot otrok tudi sama – hočeš nočeš – že od mladih nog vselej pomagati v vinogradu. A kljub temu ji v rani mladosti še na kraj pameti ni padlo, da bo nekoč vinarka. Ker je bila v osnovni šoli nadarjena za glasbo, so profesorji želeli, da bi nadaljevala šolanje v tej smeri. V gimnazijskih časih pa je postala vrhunska športnica in igrala odbojko za OK Nova Gorica, s katerim se je prebila do takratne prve jugoslovanske lige. »Da bi ostala v stiku z naravo, sem se po gimnaziji odločila za študij agronomije. A tudi takrat si še zdaleč nisem mislila, da bom nekoč šefica družinske vinske kleti,« se spomni sogovornica.
Čeprav je bilo po diplomi leta 1990 vse pripravljeno, da prevzame vajeti družinskega vinarstva Šibau – dve leti kasneje so začeli vina tudi stekleničiti –, je breme vodenja celotne kmetije zares prevzela šele leta 2003, ko je očeta na prvi dan trgatve zadela blažja možganska kap. »Kap mu na srečo ni pustila posledic, a je moral vseeno v bolnišnico. Delo je bilo že organizirano in ker si nismo mogli privoščiti, da bi iskali novega traktorista, sem se preprosto usedla na traktor in zvozila vso trgatev. Kasneje nisem mogla verjeti svojemu podvigu, saj nisem traktoristka kot fantje, ki vozijo od malega,« se priduša vinarka Dušica.
Sveža vina, ki so pravzaprav zrela
Če je treba, še danes skoči na traktor in poprime tudi za težaška dela, a v vinogradu ima vendarle pomagače. »Da lahko s traktorjem obdeluješ in škropiš po strmih vinogradniških terenih, moraš imeti obilo izkušenj. Če nisi stoodstotno pri stvari, je lahko to delo zelo nevarno. Zato tudi zanesljivega traktorista ne najdeš kar tako,« razloži Dušica, ki pa tudi pri škropljenju vselej dirigira. Pomočnikom pove, s čim se bo škropilo, kdaj in koliko. Sama pa obrezuje trte in prikrajšuje mladike, saj je po njenih besedah pri teh opravilih zelo pomembna skrbna roka.
Pri kletarjenju ne potrebuje pomoči. Vina prideluje v glavnem v posodah iz nerjavnega jekla (inoks) in čeprav bi lahko na prvo žogo njena vina okarakterizirali kot sveža, sogovornica poudari, da ni povsem tako. »Mošt pustim približno 12 ur, da je v stiku z jagodnimi kožicami, kar vinu poudari okus in mu doda malce več telesa. Vino zori eno leto v cisternah na finih drožeh, kar tudi naredi ogromno, da vina niso tipično sveža. Včasih me zato celo sprašujejo, ali je bilo vino v lesu,« razloži Dušica, ki po polnitvi steklenice hrani še leto ali dve. »Vina tako niso sveža, ampak so na neki način zrela, preden zapustijo klet.«
Za razliko od belih sort merlot zori v betonskih sodih, njegov manjši del pa pristane tudi v lesu. A ker ni privrženka barikiranih okusov, uporablja rabljene oziroma ovinjene sode, kot se temu reče. »Da ne pustijo lesenega priokusa, a hkrati vino dobi malo mehkobe,« pristavi vinarka.
Prisega na tokaj
Pri Šibavovih so bili vselej najponosnejši na svoj tokaj, ki od leta 2005 uradno sliši na ime sauvignonasse oziroma zeleni sauvignon. Dušica pravi, da se je konec 19. stoletja tokaj najprej pojavil prav v Fojani in Barbani, saj so tamkaj razmeroma nizke lege, ki mu ustrezajo. In pri Šibavovih v Fojani so bili vselej znani po dobrem tokaju. »V naši družini je bil tokaj vedno pomemben. Po njem so nas poznali celo bolj kot po rebuli. To je bila pri nas tradicija,« poudari Dušica in pripomni, da so stari ljudje govorili, da so imeli v Fojani tokaj namesto zlata.
Če bi se morala odločiti za samo eno sorto, pravi sogovornica, bi zato prisegla prav nanj. Pred rebulo. »To je sorta po mojem okusu. Ima specifično aromo, ki ni niti tako zelo nežna kot rebula niti tako zelo odločna ali vsiljiva kot sauvignon. Je zelo univerzalno vino za vse priložnosti,« pojasni Dušica, ki jo cvetica tokaja v prvi vrsti spomni na cvetoč travnik. Zato je tokaj, doda, tudi skrivnosten: »Lepo diši, ampak nikoli ne veš natančno, kateri cvet prevladuje.«
Sprašujejo po vinarju, a vinarja ni
Danes Dušica Šibav obdeluje tri hektarje in pol vinogradov, iz katerih pridela približno 20.000 litrov vina na leto. Največ pridela, jasno, tokaja pa rebule, chardonnayja in sivega pinota. Ko letina dovoljuje, napolni tudi nekaj steklenic sladkastega pikolita. Od rdečih sort pa prisega izključno na merlot, ki predstavlja 20 odstotkov vse njene vinske produkcije.
Okoli 70 odstotkov vina proda na domačem trgu, preostanek pa gre v Švico, Kalifornijo, na Dansko in v sosednjo Italijo. Čedalje več vina proda tudi na domačem borjaču, kamor največkrat zaidejo italijanski kupci. Vprašajo po vinarju? »Vprašajo, a jim povem, da ga ni; da nisem vinarjeva žena, ampak vinarka. Sprva se čudijo, potem pa so po navadi navdušeni in sprašujejo vse mogoče. Na primer, ali res sama vse postorim, in ko jim prikimam, me še bolj spoštujejo,« odvrne Dušica.
Kako pa jo dojemajo kolegi vinarji? »Kot ženska sem občasno deležna podcenjevanja, čeprav so moje izkušnje v glavnem pozitivne. Podobno je pri prodaji vina. Po drugi strani je pa res, da se mi včasih tudi prej odpro kakšna vrata. A na dolgi rok je vselej najpomembnejši izdelek. Če je vino zanič, ti tudi ženski šarm ne pomaga.«
