Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel ni vrhunskih športnikov, ki ne bi bili bolni ali poškodovani, ki torej ne bi jemali zdravil. Pri vsem tem ni jasno, kdaj je nekdo preveč bolan za udejstvovanje v vrhunskem športu. Sicer pa so konji v športu bolj zaščiteni, saj ne smejo nastopati, če so jim dali sredstvo, ki je na seznamu prepovedanih. Takšne doslednosti pri vrhunskih športnikih ni, saj jim lahko zdravniki izdajo posebno dovoljenje za jemanje prepovedanih snovi, tako da lahko nastopajo tudi, kadar so bolni ali »bolni«. Jemanje zdravil, ker je pomemben samo športni rezultat, pa lahko škoduje njihovemu zdravju. Izrazit primer tega je hrvaški nogometni reprezentant Ivan Klasnić.
Z ADHD do štirih zlatih kolajn
Izjemnih dovoljenj je vsako leto več. Lani jih je bilo po podatkih Svetovne antidopinške agencije (WADA) že 1330, leto prej 897. Zlasti veliko kolesarjev »zaradi astme« jemlje zdravila, ki razširjajo dihalne poti in tako izboljšajo dovajanje kisika. Nekateri nedavni zmagovalci dirke po Franciji (Tour de France), kot sta Britanca Bradley Wiggins in Chris Froome, so precej hudi astmatiki. Njun tekmec iz Nemčije Marcel Kittel jima sicer ni najbolj naklonjen: »Če ima nekdo hudo astmo, potem nima kaj iskati v vrhunskem športu.« V resnici v marsikaterem športu, na primer v košarki, že takoj na začetku mlade z astmo preprosto izključijo iz kluba.
Očitno pa v kolesarstvu zmaga duha in volje nad telesom in boleznijo ne pozna meja. Nekaj podobnega je pri gimnastiki, kjer je potrebna velika koncentracija, nekaj vrhunskih telovadcev pa ima menda že od rojstva ravno primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti (ADHD). Tak primer je 19-letna Američanka Simone Biles, štirikratna dobitnica zlate kolajne na OI v Riu de Janeiru: pred nastopom je morala zaradi težav z ADHD, ki naj bi jo sicer pestile že od otroštva, jemati zdravilo ritalin, za kar je dobila posebno dovoljenje.
Bilesova se s premagovanjem teh svojih hudih bolezenskih težav ni nikoli hvalila. Za to nihče ne bi vedel, če te njene plati ne bi razkrila Fancy Bears, novinarka britanskega dnevnika The Guardian. Ritalin povišuje koncentracijo in zmanjšuje tesnobo, kar pomaga pri nastopu telovadke, pri kateri lahko samo trenutek nepozornosti onemogoči dobro uvrstitev. Ritalin je med ameriškimi športniki zelo razširjen, v ZDA pa ga pogosto jemljejo šolarji, študentje in menedžerji – kot poživilo za možgane. Vendar lahko pri otrocih ustavi rast. Toda prav to je dobro za športne telovadke, ki so uspešne ravno, če so majhne.
Poleg vsega omenjenega veliko kolesarjev v zadnjih kilometrih uporablja sredstvo proti bolečinam, da bi kljub vsem prestanim naporom lahko še pritiskali na pedale. Hokejisti pa jemljejo nikotin, ki spodbudi izločanje adrenalina in jim da zagon. Ne sredstvo proti bolečinam ne nikotin še nista prepovedana. Eden velikih problemov vrhunskega športa je tudi jemanje inzulina, ki omogoča pospešeno rast mišic, zares pa ga potrebujejo sladkorni bolniki.
Za Klasnića usodno sredstvo proti bolečinam
V športu se torej prepogosto uporabljajo zdravila, ki so lahko za zdravje škodljiva. Zelo očitno je to prišlo do izraza pri Ivanu Klasniću, 36-letnem nekdanjem hrvaškem nogometašu, ki so ga sredstva proti bolečinam uničila, med drugim je moral zaradi njih pred tremi leti končati kariero, ki je bila do leta 2007 zelo uspešna.
V zadnjih mesecih mora Klasnić, ki je doma iz Hamburga, po rodu pa je Hrvat, trikrat na teden na peturno dializo. Čistiti si mora kri, ker njegove ledvice ne delujejo več. Vsaj pet let bo moral čakati na ledvico darovalca. Seznam kandidatov za presaditev je namreč v Nemčiji zelo dolg. Leta 2007, ko je prvič prišlo do odpovedi ledvic, je za vse leto prekinil igranje v prvi nemški ligi in za hrvaško reprezentanco. Najprej so mu vsadili materino ledvico, a jo je njegovo telo zavrnilo. Uspešnejša je bila presaditev očetove ledvice, ki pa mu je nedavno, po devetih letih, odpovedala.
Devet let tudi toži svoja nekdanja zdravnika iz nogometnega kluba Werder Bremen, ki kljub natančnim pregledom od leta 2001 nista ugotovila, da ima težave z ledvicami. Predvsem pa so sredstva proti bolečinam, ki sta mu jih dajala po letu 2002, njegove težave z ledvicami poslabševala. Zahteva šest milijonov evrov odškodnine, a oba zdravnika zavračata krivdo, čeprav strokovni mnenji, ki ju je naročilo sodišče, ugotavljata njuno krivdo. Sodišče je zaman predlagalo poravnavo v višini dveh milijonov evrov.
