K filmu je prišel Jerzy Skolimowski kot pesnik, ki je imel pri svojih 20 letih objavljenih že vrsto pesniških zbirk. Tudi njegovi prvi filmi so bolj kot na scenariju z zgodbo, liki in dejanji temeljili na metaforičnosti, ostrini, izzivalnosti, eruptivnosti, iracionalnosti in konkretnosti podob in zvokov. Prav tako kot pesnik je bil uspešen boksar in to je bila tudi njegova prva filmska vloga: najprej v Wajdovem filmu Nedolžni čarovniki (1960), potem pa tudi v njegovih lastnih (v Barieri sicer ni igral, toda mlada protagonista sta boksarja).
Wajdov izziv
K filmu je prišel po naključju, kot je povedal v raznih intervjujih, toda naključje je postalo še pogost dejavnik v njegovi filmski karieri (v njegovem zadnjem filmu 11 minut pa celo sama snov filma). Katero je bilo torej tisto izhodiščno naključje? Kot najmlajši član društva poljskih pisateljev je bil gost v nekem podeželskem pisateljskem domu, kjer je bil tedaj tudi vodilni poljski režiser Andrzej Wajda, ki je pisal scenarij za film o mladi generaciji (Nedolžni čarovniki).
Wajda mu je dal prebrati svoj scenarij, ki se je Skolimowskemu zdel tako slab, da je sprejel režiserjev izziv in čez noč napisal svojo različico. Wajda je mladeniča napotil na filmsko šolo v Lodzu, kjer je študiral skupaj z Romanom Polanskim in tudi njemu je napisal scenarij za njegov prvenec Nož v vodi, medtem ko je pripravljal svoj diplomski film iz epizod, v katerih je preigraval svojo biografijo. To je bil torej njegov celovečerni prvenec Posebno znamenje: nobeno (1964).
Utelešenje novega vala
Z naslednjima filmoma, Lahka zmaga (1965) in Bariera (1966), je na Poljskem postal utelešenje ali, bolje, poosebljenje novega vala (z aleatoričnim dogajanjem, neprilagodljivimi liki in šepavo naracijo, ki govori bolj z »enigmatičnimi« in nadrealističnimi podobami), po nagradi za Bariero na festivalu v Bergamu pa se mu je odprla tudi mednarodna kariera: v francosko-belgijski koprodukciji je posnel Odhod (1967) z novovalovskim igralcem Jean-Pierrom Léaudom v glavni vlogi; s to lahkotno in živahno satiro o potrošništvu, posneto v ritmu in stilu jazzovske improvizacije, je na berlinskem festivalu osvojil srebrnega medveda.
Toda mednarodna kariera Skolimowskega se je dejansko začela po nekem drugem naključju, namreč po tistem, ko je posnel film Roke kvišku (1968), ki ga poljska cenzura ni odobrila; Skolimowski filma ni hotel spreminjati in je rajši emigriral v Anglijo. Leta 1980, ko poljske Solidarnosti še ni zamrznilo izredno stanje, so hoteli ta film potegniti iz bunkerja in ga prikazati, toda Skolimowskemu se je zdelo, da bi ga moral prej opremiti z nekim prologom. V njem vidimo apokaliptične podobe razdejanega Libanona pa tudi filmsko ekipo Volkerja Schlöndorffa, ki tam nekaj snema, in samega Skolimowskega kot igralca, potem nekaj londonskih prizorov v funkciji osebnega dnevnika Skolimowskega, ni pa nobenega pojasnila, zakaj je bil ta film prepovedan. Kar je danes še težje uganiti, vsaj v tej dopolnjeni verziji, v kateri je Skolimowski izpustil 20 minut izvirne verzije. Ni pa izpustil velikega plakata Stalina z dvema paroma oči. Toda takšna podoba niti na Poljskem leta 1968 (torej 15 let po Stalinovi smrti) ni mogla biti ravno škandalozna.
Sicer pa je tudi v samem filmu ta plakat imel bolj vlogo spominske podobe na študentska leta, ko je neka generacija, ki se je zdaj z zdravniškimi titulami in avtomobilskimi znamkami (naj bodo nekatere še tako socialistične kot warburg in zastava) socialno ugodno umestila, še imela nekaj uporniških idealov. Roke kvišku so namreč neke vrste psihodramski hepening (precej v stilu teatra Grotowskega), v katerem si skupina štirih moških in ene ženske z medsebojnimi provokacijami in valjanjem v prahu iztepava svojo vest; včasih brli okoli veliko sveč kot v znamenje, kaj vse je v njih in med njimi že ugasnilo.
Med romanticizmom in cinizmom
Po ne najbolj posrečenih Geraldovih pustolovščinah (1970) je Skolimowski v angleški produkciji posnel Globino (1970), o najstniku, ki je kot vajenec v londonskem kopališču tako priča kot žrtev seksualnega zapeljevanja. S tem filmom, v katerem je Skolimowski še izostril svojo mešanico romanticizma in cinizma, se je njegova mednarodna kariera zdela na vrhuncu, a jo je brž malo zapravil z ameriško produkcijo Kralj, kraljica, fant (1972). Toda trije angleški filmi – Krik (1978), Delo na črno (1982) in Uspeh je najboljše maščevanje (1984) – so mu povrnili ugled mednarodnega filmarja.
Kar še posebej velja za Delo na črno, sijajen film o štirih poljskih delavcih, ki v Londonu obnavljajo hišo nekam skrivnostnega lastnika (tega igra sam Skolimowski, ki je ta film posnel na podlagi lastne izkušnje s poljskimi turisti, ki so zaradi izrednih razmer na Poljskem obtičali v Londonu). Obnavljanje hiše ima vse kvalitete bančnega vloma (delavci vstajajo sredi noči, da bi rušili stene, skrivaj odnašajo odpadni material ipd.), toda vtisu kriminalke se pridruži še burleska, ko socialistični delavci odkrivajo »čudesa« v londonski trgovini, in nazadnje še politični triler, ko jim delovodja (Jeremy Irons) prikriva vojaški udar na Poljskem.
Prav tako odličen film Uspeh je najboljše maščevanje je bil komercialni polom, celo tolikšen, da je Skolimowski moral prodati svojo hišo v Londonu. Odselil se je v ZDA in tam posnel Lightship (1985), se vrnil v Evropo, da bi v mednarodni koprodukciji adaptiral roman Witolda Gombrowicza Ferdydurke, a je bil s tem tako nezadovoljen, da je sklenil opustiti film in se posvetiti slikarstvu. Toda po 17 letih se je vrnil k filmu s poljskimi Štirimi nočmi z Ano (2008) in z Nujnim ubijanjem (2010), s katerim je osvojil posebno nagrado žirije v Benetkah. V Sloveniji bi ta nedvomno izviren filmski avtor, zmožen tako najboljšega kot najslabšega, verjetno ostal povsem neznan, če se mu Liffe v Slovenski kinoteki ne bi poklonil z retrospektivo.
