Res je neumestno nas, ljudi, primerjati z avtomobili, saj so ti mnogo bolj nezahtevni, in vsekakor ni isto, če ti mehanik šlampasto zamenja izrabljeno sklopko, kot če ti kirurg operira napačen kolk. Kadar za volanom zaspi poklicni voznik tovornjaka in ob tem na avtocesti pusti za sabo kako truplo ali invalida, se niti četrt toliko ne razburjamo. Sem že slišala na lastna ušesa: »Revež, vozil je dvajset ur brez premora. Mudilo se mu je … Šef je zahteval, da pripelje do večera. Pa še stric mu je umrl prejšnji mesec.« Bolj razumevajoči smo zato, ker se je že skoraj vsakemu šoferju kdaj že dremalo za volanom ali pa vsaj obstaja verjetnost, da se mu bo.
Umrl zaradi čevljarjeve malomarnosti!
Redkim od nas pa je v rokah utripalo krhko človeško življenje. Takšne odgovornosti si ne znamo niti predstavljati, zato še niti enkrat v življenju nisem slišala nikogar govoriti: »Revež zdravnik, tri izmene skupaj je moral delati, dve nočni, ker ni bilo dovolj osebja, pa še ločil se je prejšnji mesec. Nič čudnega, da je v bolnikovem prsnem košu pozabil pinceto.«
Že slišim, kako mi sovražniki dohtarjev besno odgovarjajo: »Saj so se šolali za to! In to zelo dolgo! Na naš račun!« Tu sem raje tiho, ker je nekaj tega res, čeprav vsak, katerega otroci so kdaj študirali, dobro ve, da pri izobraževanju naših otrok država prispeva še najmanj. Odgovornost nosi čisto vsak poklic na svetu in napake se dogajajo tudi najboljšim, ki so odgovorni za naša življenja. Pilotom, policistom, voznikom vlakov, ladijskim kapitanom … In če do konca zatežim in pogledam zelo natančno … Hja, tudi čevljar ali kontrolor v tovarni obutve, ki spregleda slabo pritrjeno peto na čevlju, je lahko česa kriv. Peta med hojo čez cesto odpade, človek telebne in lahko kdo malce zapelje čezenj, morda pa si že pred tem zlomi tilnik. Pa se ne spomnim, da bi kdaj na kakšni naslovnici pisalo: »Umrl zaradi čevljarjeve malomarnosti!« ali »Zaradi površno zašitega roba na hlačnicah se je zapletel med železniškimi tiri in končal pod lokomotivo!« Pa se je nemara kdaj zgodilo.
Močno dvomim, da se je lastnik firme, v kateri šivajo poceni hlače lačni otroci, kdaj vprašal, ali je on kriv, ker jim daje na razpolago za delo najcenejši in najslabši material. Teža odgovornosti in stres, ki jo spremlja, sta pri zdravnikih največja zato, ker so v osebnem stiku s pacientom. Sama si na primer sploh ne znam predstavljati, kako je, če moraš pacientu ali svojcem sporočiti tragično novico, čeprav se baje vsega navadiš. A si vi? Kljub temu pa nas motijo nekoliko višji dohodki zdravnikov, medtem ko si za avtomehanika iz sosednje ulice, ki se okrog vozi v prestižnih avtomobilih in zida bazene okrog hiše, mislimo, da se je pač dobro znašel. Več sočutja kot do zdravnikov imamo do medicinskih sester, saj smo z njimi pogosteje v stiku in njihov dohodek je zares mizeren, kljub izčrpavajočemu delu in urniku, imamo pa marsikaj povedati čez njih, če se nam ne udinjajo kot egipčanske sužnje, kadar se znajdemo v bolnišnici.
Torej ja. Zdravstvo plačujemo iz lastnega žepa in imamo zato pravico zahtevati vsaj korektno, če že ne vrhunsko uslugo (ki pa je, kot se za kapitalizem spodobi, rezervirana za samoplačnike). In če se še tako zelo želimo repenčiti, jo glede na to, v kakšni situaciji je zdravstvo, presenetljivo pogosto tudi dobimo. Zdravniki, ki sprejemajo podkupnine, so nestrokovni ali malomarni ali arogantni, so redki in prej ko slej doživijo živahno medijsko obravnavo. O tisočih slovenskih zdravnikih, o katerih se nič ne sliši in bere, se pa zato ne, ker so bolj ali manj v redu ali so celo zelo dobri.
Morda tako čutim in pišem zato, ker sama res nimam veliko slabih izkušenj z zdravniki. (Ne, nimam nobenih zvez!) Pravzaprav imam samo dve taki izkušnji, in še to iz rane mladosti. Pošteno ga je pihnila mlada zobozdravnica, ki mi je izdrla zob. Kri je nekoliko močneje špricnila in to jo je popolnoma iztirilo. Tekla je na hodnik in kričala: »Na pomoč! Hemofilija! Punca ima hemofilijo!« K sebi jo je spravila šele sestra, ki ji je razložila, da ženske ne morejo zboleti za hemofilijo, lahko so samo nosilke gena.
Drugo nenavadno izkušnjo sem imela z nekim starejšim ginekologom, ki se je sumljivo vedel, mi postavljal vprašanja, ki bi jih danes slabo odnesla na sodišču v pravdi glede spolnega nadlegovanja. Pri njem sem se zdravila zaradi neplodnosti in po nekaj letih me je razglasil za stoodstotno sterilno ter rekel, da mi nihče na svetu ne more pomagati, da bi kdaj zanosila. Glede na to, da je bil takrat že precej star, upam, da ni dočakal mojih treh hčera, ki so se zaplodile brez vsakršnih predhodnih terapij (saj sem bila prepričana, da ne bi pomagale) in še najbolj presenetile mene, ki sem v denarnici vselej nosila potrdilo o neplodnosti. Za vsak primer.
Ostri prijem moje zdravnice
Pravkar sem se tudi spomnila, kako je bilo, ko je imela moja prijateljica raka. Zatipala ga je konec aprila, dobila napotnico, na Onkološkem inštitutu pa so jo naročili za 25. oktobra. Ta datum si bom zapomnila do smrti. To pa zato, ker je takrat, ko se je šla naročit, na hodniku srečala svojega bivšega sošolca in tedaj že kirurga. Pregledal jo je in urgentno operiral že naslednji teden. Kasneje so ji povedali, da je imela tako zelo invazivno vrsto raka, da ne bi živela več kot tri tedne; 25. oktobra bi mi torej že urejali njen grob za prihajajoči dan mrtvih. To s samimi zdravniki nima nič, temveč s čakalnimi dobami.
Tudi sama se včasih ne naročim na pregled z napotnico, ki mi jo da moja skrbna splošna zdravnica. Mislim si, da bom do takrat, ko bom prišla na vrsto, že tako ali tako mrtva ali pa se bom vmes pozdravila sama od sebe. To slednje pogosto drži. Me je pa zavoljo tega početja že ostreje prijela ta moja zdravnica. Rekla je, da s tem, ko ne izkoristim njenih napotnic in ne jem zdravil, ki mi jih predpiše, samo kradem njen čas, ki bi ga lahko posvetila kakemu bolj resnemu bolniku. In takih neresnih pacientov, kot sem sama, ni malo. Poznam jih cel kup, ki ne jemljejo predpisanih zdravil in se jim potem desetletja valjajo po predalih, ne upoštevajo zdravljenja, ki jim je predpisano, na primer diet in drugih sprememb načina življenja, takoj ko se počutijo malo bolje, itd.
Mislim, da taki bolniki precej pripomoremo k dolgim čakalnim vrstam. Pa kaj, poreče kdo med vami, saj plačujem za zdravstvo iz svojega žepa, torej se lahko tudi sam odločam, na kakšen način bom bolan. In če hočem biti kronično bolan, bom pač kronično bolan. To je moje telo, lahko delam z njim grdo, kolikor hočem, in zajebavam zdravnike po mili volji, saj zato so tam. Ne mislim se odreči svoji kili svinjske masti, poležavanju in litru šnopsa na dan. Tudi robantil in šimfal bom v čakalnici, kolikor me bo volja, in se rinil čez vrsto. Naj bodo še drugi slabe volje, ne samo jaz. Kajti jaz sem najbolj pomemben pacient na svetu.
Torej ga ne biksajo samo zdravniki, biksamo ga tudi mi pacienti. Ni samo medicinsko osebje zdravstvo, to smo tudi mi sami. In to ne samo s tem, da ga plačujemo.
