Ker sem še vedno v pravičniški in povezovalni fazi svojega življenja, bom seveda operirala s simboliko družbene ureditve in vrednot, ki jih zame predstavlja ta šport. Na srečo so drugi Objektivovi kolumnisti čustveno bolj zavezani košarki, tako da sem lahko bolj sproščena in mirna, kajti kakšna posebna strokovnjakinja za nogomet nisem in bom verjetno umrla s temi besedami na ustih: »Naj mi že vendarle kdo po človeško razloži, kaj je to ofsajd?«
Karizmatičen za znoret
Nogomet me je prvič pritegnil, ko je Maribor odpotoval na Champions League, leta blablabla, prvič po osamosvojitvi, v glavnem. Mala, čisto sveža Slovenija, plaho kuka v naduti evropski nogomet … Tedaj so se mi razprle vse razsežnosti grške tragedije, ki jih s seboj prinaša ta šport. Mali proti Velikim. Denar proti Veri in Upanju. Razvajenost proti vztrajnosti in delavnosti. Napuh proti skromnosti. Samovšečna brezbrižnost proti pogumu in borbenosti … Pisateljske sline se mi cedijo že, ko tole pišem. Vse osnove Aristotelove »Poetike« oziroma »Tragedije« vsebuje, razen rabe vzvišenega jezika. Kljub temu pa je jezik, ki ga uporabljajo športni komentatorji, večinoma korekten in če že ni vzvišen, je vsaj specifičen in ima svoje trenutke, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.
Tudi liki več kot ustrezajo zahtevam drame. Vzemimo na primer mojega najljubšega nogometaša Zlatana Ibrahimovića. Reprezentant Švedske, kjer je tudi rojen. Do minule sezone je igral za Paris Saint Germain, prej pa je igral že za vse boljše evropske klube. Samorastnik iz revne priseljeniške jugo familije, otrok ulice, kradljivec koles in mopedov, marginalec, ki so ga popolni Švedi v njegovih prvih klubih v Malmöju gledali močno zviška. Nato človek, ki se je znal izjemno dobro prodajati, junak vseh igrišč, kjer se je pojavil. Karizmatičen za znoret, publika ga obožuje. Mladi Orest ali večno užaljeni in zaskrbljeni Hamlet, oba kraljeva sinova proti njemu nimata za burek. Njegova avtobiografija Jaz sem Zlatan Ibrahimović, ki mu jo je pomagal napisati David Lagercrantz (norec, ki je skušal obuditi znamenito Larssonovo trilogijo Millenium s četrtim delom), se zares odlično bere. In prodaja.
Drama je bila tudi, ko je Katanec na tekmi s Španijo poslal na klop Zahovića, in tako se je začela dolga in mučna »afera Šmarna gora«, ki je za nekaj časa pokopala slovenski nogomet. Dvoboj Titanov, če hočete. Ali dvoboj Egov, ki je ključen za vsako dobro dramo, od grških pa do vesternov. Ni da ni, torej.
Ampak od vsega pa k nogometu najbolj pritegne že omenjen dramaturški element: Mali proti Velikim. Tudi mene, ki se mi je do trenutka, ko je v svetovno areno vstopila Slovenija, fuzbal zdel nekaj bebavega, primernega zgolj za zariple primitivce s povešenimi vampi in pivom v roki, je dobil v kremplje. Potem sem seveda navijala za razne Gane, Zimbabveje, Koreje itd. Ko so v igri ostali samo še Veliki, me je vsako prvenstvo prenehalo zanimati.
Da je Islandija glavni lik letošnjega EP, sem zaznala že po prvi njihovi zmagi, ko je večina še nakladala, da se jim je samo posrečilo. Seveda je bil tu še Wales, ampak za njih smo nekako vedeli, da so v senci velike in dolgočasne Anglije visoko motivirani in so doslej tudi že marsikaj pokazali. Tako ali tako imam afiniteto do Islandcev, že zaradi njihove literature, pokrajine, severnega sija, konjev in načina, kako so zrihtali svojo državico ter imajo še vedno 23 bankirjev za zapahi, medtem ko smo mi samo razpravljali in vrgli pet granitnih kock.
Ta mali na koncu vedno popušijo, ampak ...
Ko pa sem jih videla hitre, okretne, iznajdljive ter zanesljive, prav take, kot so njihovi čudoviti konjiči, tekati po nogometnem igrišču, ki si ga težko predstavljaš kot naravno okolje potomca Vikingov, se je moje srce spremenilo v usmiljenja vredno lužico. Proučevala sem jih in živela samo še zanje. Ugotovila sem marsikaj, kar bi bilo lahko za zgled vsemu svetu. Na primer: imajo dva selektorja, kar je v mogočnem svetu nogometa nekaj nepredstavljivega! Vsi selektorji in trenerji gradijo na avtoriteti in brezpogojni poslušnosti (tudi zato obožujem Ibrahimovića, ker tu in tam koga pošlje v p. m.). Zaradi tega, da ohranijo absolutno moč in premoč, pogosto vlečejo napačne odločitve, saj jim Ego ne dopušča, da bi priznali lastno zmotljivost. V primeru dveh selektorjev pa se to ne more zgoditi.
Druga stvar, ki sem jo opazila, je njihov način padanja. Islandci se ne valjajo pol ure po tleh, če jih oplazi veter. V trenutku so nazaj na nogah in tečejo naprej. Ne samo da so pravi dedci, ki se jim zdi valjanje in pačenje izguba časa, prepričana sem, da trenirajo tudi borilne veščine. Mislim, da bi morali to početi vsi. Si predstavljate, kakšen spektakel bi bil, če bi nogometaši trenirali capoeiro ali vsaj mixed martial arts?! Jezušček!!! Kot bi gledali »Prežeči tiger, skriti zmaj«! Menim, da bi moral moderni nogomet uvesti še trening nekaterih drugih veščin, kot sta obvezna joga in umiritvena meditacija, pa morda sabljanje, in tudi virtualne treninge, take kot za kozmonavte. Ibrahimović si je recimo svoje bajne reflekse izostril z računalniškimi igricami. Okej, malo sem pretiravala. Ali pa tudi ne.
Tretja stvar pa je skorajda že telepatska povezanost islandskih nogometašev z njihovimi navijači. Na dan tekme s Francijo, ki je sama nisem zmogla gledati do konca, je iz Reykjavika prispelo 21 posebnih avionov z navdušenci. Vsi smo opazili njihov edinstven način navijanja, ki se z ritmičnim stopnjevanjem na koncu manifestira v grozeč prikaz moči. Samo še to se manjka, da bi z neba priletel Thor in s kladivom opravil z nasprotniki. Po tekmi sledi poseben obred med igralci in navijači. Svečan, resnoben, ganljiv. Navijači imajo za svoje sinhrono navijanje posebne treninge in svoje dirigente. V dneh, ko je domače moštvo na mednarodnih tekmah, je življenje na Islandiji čisto drugačno. Otroke spustijo iz šole prej, odrasli pa gredo v službe že ob štirih zjutraj, da se lahko pravočasno vrnejo domov, se pripravijo in večina tudi odide na navijaške punkte.
No, Islandija in Wales sta zdaj že doma. Itak vemo, da ta mali na koncu vedno popušijo. Pri velikih je v igri toliko denarja in moči, da si enostavno ne morejo privoščiti nič drugega kot zmago. Do zdaj ste že ugotovili, da sebe prištevam k malim. K prebivalcem sveta, ki se morajo boriti za preživetje, večinoma zato, ker v življenju sprejemajo, ali se vsaj trudijo sprejemati, moralne odločitve. Gre torej še za dve enoti, udeleženi v bitki. Razum proti Srcu ali če hočemo biti malce patetično mitološki: Zlo proti Dobremu.
Jasno, da Dobri v resničnem življenju nikoli ne zmagajo. Na vsak način pa prisilijo Zle, da se trudijo in da jim ni tako enostavno priti do vsega. Oslabijo jih. Dobro torej ne more zares zmagati, vendar je tu in je potrebno, da se vzdržuje ravnotežje sveta, da ga do konca ne požreta požrešnost in brezčutnost, da ga vojne ter sodobno suženjstvo ne vržejo s tečajev. To je perpetuum mobile človeštva. Evo, in vse to sem pogruntala in vam naložila zgolj na podlagi par fuzbalskih tekem.
