Zadnjič, ko sem bila pri njej na obisku in sem jo vprašala, kaj počne te dni (itak samo bere in gleda televizijo, ampak ta vprašanja so del štosa), mi je rekla, da se odpravlja na Vršič v bližino ruske kapelice, kjer bo spustila drona nad Putina in ga likvidirala. Potem pa me je strmo pogledala v oči in vprašala: »A ti pa ne greš?«
Slabotno sem se pohecala o škodljivosti višinskega zraka. Pa je prhnila: »Raje povej, da te niso povabili! A te je Pahor že sploh kdaj povabil? Gledam v poročilih, koga vse je že gostil! Športnike, umetnike, kaj vem še koga, večine ljudi, ki se potikajo okrog po predsedniški palači, sploh ne poznam in nimam pojma, kaj počnejo! Tebe, najbolj brane slovenske pisateljice, pa ni nikoli nikjer videti. Povej, a si Boruta Pahorja že sploh kdaj srečala? Osebno?«
Morala sem resno razmisliti. Potem pa sem se spomnila, da sem ga v bistvu res enkrat. Pred kakimi dvajsetimi leti. Ne vem, ali je že bil predsednik in to katere vrste, vsekakor je bil med najpomembnejšimi politiki. Bil je Marijev gost v takratni oddaji ZOOM, kjer sem bila zadolžena za rahitičen humor. Vsi politiki so bili seveda opozorjeni, da se bo na sceni pojavila gospa Desa in kakšno razdrla, »vendar ste lahko mirni, ne bo šla čez rob, vse bo ostalo v dostojnih mejah dobrega okusa in v nobenem primeru ne bo namigovala na vaše politične odločitve in postopke«.
Kljub temu je iz Pahorjevih oči, ko sem se pojavila pred njim, zablisnila panika in se takoj spremenila v pogled, ki je govoril: »Sem samo mali nedolžen bacek, ki se je izgubil v gozdu in išče mamo.« Na ta pogled me sicer dobi vsak. Razen politikov. Potem je vklopil pogled: »Vi, gospa Desa, ste pa tako duhovita in simpatična! Za znoret!« Tudi na ta pogled me lahko dobi vsak. Razen politikov. Poleg Pahorja, ki je bil najbolj nervozen od vseh, smo jih gostili še nekaj. In vsem je pisalo v očeh: »O, jebemti, kaj bo pa zdaj rekla? Da me ne bo potunkala v kak drek!«
Peterle in pik čebele
Naša uredniška politika je bila, da se morajo gostje počutiti sproščeni in varni, zato sem jih raje pustila čim bolj pri miru. Tako sta mi v spominu ostala le dva, ki zaradi mene nista imela težav. Prvi je bil Lojze Peterle. Tam na kavču je sedel kot novorojena ovčka, ki prvič vidi volka. Nobene tesnobe. Ne vem, ali s slabo vestjo uredi pri spovedi ali kaj, ampak ta človek je dejansko popolnoma prostodušen. To sem seveda temeljito izkoristila. Kot čebelarja sem ga pripravila do tega, da pokaže, kaj je treba storiti, če te piči čebela. Tako mi je pred celo Slovenijo vestno sesal prst in najbrž ni imel pojma, kako je to v resnici izpadlo.
Naslednji v oddaji ZOOM je bil Jelinčič, ki ga poznam še iz mladosti, čeprav sem se ga v velikem loku izogibala. Bil je zvit in brez vsake empatije že od nekdaj. Kadar se je pojavil na kakšni žurki, smo se vsi razbežali. V glavnem, je človek, ki ima kaj na vesti. Potem pa ga dobim v studiu kot politika. Nenadoma je to simpatičen in dobrodušen gospod, pripravljen na vsak hec, samo da bo všeč množicam. V njegovih očeh pa nobenega strahu. Nasprotno, pisalo je: »Pazi se, bejba, če ga boš kaj srala in mi skušala škodovati. Doma imam skladišče orožja.« Seveda je še kamilični čaj bolj škodljiv, kot sem bila jaz tedaj.
Potem sem v neki kraški gostilni srečala Drnovška. Dobili so obvestilo, da pride predsednik, in zaprli lokal za javnost. Mi smo prišli ravno z nekega terenskega snemanja, kar nekaj znanih fac, in nas niso vrgli ven, samo presedli so nas. Ko je vstopil, smo strumno vstali in zaklicali: »Ne levo, ne desno – naravnost!«, kar je bil tedaj slogan LDS, in pokazali proti njegovi mizi. Tako je bil presenečen, da je za nekaj časa zastal in krotovičil svoj znameniti nasmešek, ki je še najbolj spominjal na valjanje koščka nezrele kutine po ustih. Mi pa smo bili presrečni zaradi njegovega odziva. Bili smo mlada država in smo še verjeli, da imamo dobre politike.
Največ pa sem imela osebno opraviti z Milanom Kučanom. Tudi to je bilo takoj po osamosvojitvi, daleč daleč pred današnjim pranjem umazanega perila. Najela me je neka agencija, da bi napisala njegovo kratko biografijo, ki bi jo potem prebrali na neki prireditvi. Seveda bi morala biti za crknit smešna. Prvič in zadnjič sem bila tedaj v predsedniški palači in sem si jo pošteno ogledala. Sprejemna dvorana ni slaba, bom rekla, vendar smo se v ameriških in angleških nadaljevankah nagledali lepših dnevnih sob. Od same treme mi je iz rok švistnila pudrnica, treščila po tleh in raztresla svojo vsebino po obsežnejšem območju. Šele doma sem opazila, da imam zadaj odparan rob na krilu.
O Kučanu se spomnim, da je povedal dve ali tri precej dobre šale na svoj račun, da je imel zelo lepe oči in da zna prebrisano obdelati sogovornikov ego, tako da se šele čez leta vprašaš, ali se ni pravzaprav malce ponorčeval na tvoj račun. Enkrat kasneje sem ga znova srečala, ko je bil častni gost na neki prireditvi v Cankarjevem domu, ki ga je organizirala Iskra, takrat še gospodarski velikan. Vodila sva jo z Ivom Godničem. On kot hišnik in jaz kot čistilka. Na samem začetku sem pometala pred prvo vrsto in politiki ter drugi veljaki, ki so bili tamkaj ustoličeni, so morali dvigovati noge, da sem lahko počistila pod stoli. Ko sem prišla do Kučana, sem rekla: »O, vam pa itak ni treba dvigniti nog …«
Nikjer pa najbolj brane slovenske pisateljice!
To pa bi bila tudi vsa moja osebna srečanja s političnimi veljaki. Ker nikomur od njih nisem storila nič žalega, se sprašujem, zakaj se me potemtakem izogibajo in me ne vabijo na svoje luksuzne procesije. Kdo pravzaprav odloča o tem, koga se povabi na tak sprejem ob obisku tujega državnika? Tudi jaz bi namreč rada dobila na velikem dizajnerskem krožniku tisti tanki zeleni trakec, ki ima na vsaki strani črno piko, počez pa oranžno črto in morda kako drobno algo ob robu. Gledam reportaže v rumenem tisku in zagledam recimo v družbi kakega princa, poleg Demetra Bitenca z novo neudobno protezo, še eno ali dve kozmetičarki, krznarko, piarovko meni neznanega podjetja in častnega konzula meni neznane dežele. Morda vidim maškarco kot zastopnico slovenskih umetnikov, nikjer pa ne vidim najbolj brane slovenske pisateljice (c'est moi
1
). Pa mene prav tako zanima, kaj ima povedat tisti princ! Zakaj me torej nikoli ne povabijo? Vidim Pahorja, kako se štorasto, da se bolj ne bi mogel, pogovarja z otroki iz vrtca, priljubljene otroške avtorice (c'est moi) pa ni niti v radiju 100 kilometrov.Si kar predstavljam, kako recimo znanemu tujemu državniku predstavijo eno od stalnih maskot slovenske elite: »Tale gospa je naš veliki slovenski ponos! Zmasirala je že tisoč podbradkov in v svoji kremi namesto parafinskega olja uporablja navadno olivno olje! Si lahko mislite?! Genialno, kajne?! Ja, vem … tudi sam si dolgo nisem opomogel od tako čudovitega dosežka …« Zagotovo si ta tuji minister ali whatever zaželi globokega pogovora s to osebo, ki bi trajal ure in ure. Najbolj brana slovenska pisateljica (c'est moi) prav gotovo ni niti pol tako zanimiva. In če dobro pomislim, je najbrž to čisto res. Znana ljubljanska krznarka bi se lahko s Putinom pogovarjala o izvozu soboljevine, kaj pa jaz? Stala bi kot zalita in ne bi muksnila niti »a«. Kajti takoj ko bi odprla usta, bi iz mene padli ukrajinski problem, pa Čečenija, Pussy Riot itd. Seveda, ob pomembnih priložnostih vabijo ljudi, ki se dejansko znajo pogovarjati o ničemer.
Zato odvrnem moji mami: »Saj so me povabili! Na kolenih so me prosili in helikopter so poslali pome! Ampak nisem imela časa, ker sem že prej obljubila angleški kraljici, da se bom to nedeljo oglasila na čaju, pa še h Georgeu Clooneyju in njegovi ženi sem skočila spotoma v Toskano. Aja, pa Obama te pusti pozdravit!«
1
to sem jaz
