Kar je presenetljivo, ker sem rojena Ljubljančanka, ki je ustvarjala svoje zgodnje spomine na trnovskih ulicah, ob Ljubljanici, Gradaščici, na murgelskih travnikih, v Tivoliju, na ljubljanski tržnici, predvsem pa na gradu, kjer sem se največ preigrala. Najstniški in mladostni spomini so rahlo nezanesljivi zaradi raznih substanc, ki so bile tedaj na razpolago, recimo tako imenovani »sončni zahod« (ceneno rdeče vino z oranžado), pa kakšen odvraten liker. Odvijali so se v Hali Tivoli, študentskem naselju, tistih dveh diskotekah, v baru Nebotičnik, kavarnah v centru in se večinoma prelivali v solze in sram.
Sploh si nisem predstavljala, da bi lahko živela kje drugje. Meje mojega interesa so se končale na mejah mesta ali celo njegovega centra. Kajti podeželje je bilo zame fuj. Na kmetih je smrdelo. Tam si naletel na ljudi z lopatastimi rokami s črnino za nohti, čudaško govorico, prav nič modno pričesko, ki so pogosto zaudarjali po sesirjenem mleku, gnoju, strojnem olju, ostro … Ja, celo ženske.
Josipa, Greta, Radmila in Rene
Bala pa sem se tudi žuželk. Na smrt. Če je po tleh kaj lezlo, magari še tako majcenega, in je imelo več kot štiri noge, sem bila že na mizi, potrebna takojšnje defibrilacije. Tudi vse, kar je frčalo po zraku in oddajalo neki zvok, me je spravilo v jok in suicidalno stanje. Tako sem se strogo držala asfalta, kajti nihče ni mogel vedeti, kaj se nahaja v tej strašni, skrivnostni travi ob njem. Zanimivo, kajti zdaj vljudno pomagam vsemu, kar drobenclja, čez cesto, v gosenice sem tako ali tako zaljubljena, v hroščke pa tudi. Štiri gromozanske osje pajke (Josipa, Greta, Radmila in Rene) gojim na vrtu in zato mi ose nikoli ne težijo. Od preostalega mrčesa pa pokončam le tiste subjekte, ki so ekstremno napadalni.
Precej sta na mojo odločitev vplivala tudi ljubezen in to, da so začeli prihajati otroci. Predvsem pa sem bila najbrž že primernih let in zrelosti. Seveda sem se na začetku še vedno onesvestila ob pogledu na stonogo in pajki so bili primerno veliki, glede na to, da je bil v bližini rudnik urana. Najbrž je radioaktivno sevanje povzročilo, da bi lahko brez računalniških učinkov nastopali v ameriških grozljivkah o pajkih. Toda če sem se doslej česa naučila, sem se tega, da se človek vsega navadi, če je le dovolj motiviran. Najmočnejšo motivacijo mi je dala narava, ki me je znala zvabiti v meditativno razpoloženje ali iz mene izvabiti čustva. Opojno čist zrak. Smiselni zvok. Čas se je umiril. Sosedje, prvi taki kmetje, kakršni so mi bili v otroštvu tako tuji, so postali moji prijatelji in učitelji. Začela sem odkrivati svet tudi skozi svoje roke, z nabiranjem in pridelovanjem lastne hrane. Vedno več razlogov sem imela, da sem bila zadovoljna s sabo.
Mesto je odpadlo. Postalo je nujno zlo, kamor se gre po opravkih, večinoma neprijetnih, saj veste, uradi, pa zdravniki, službeni sestanki … Ko živiš na deželi, komaj čakaš, da vse opraviš in lahko izgineš nazaj. Že na obvoznici začutiš, kako s tebe odpada omet iz mestnega prahu, kako se svet upočasnjuje, hrup pojenja, neznosna količina vtisov, vizualnih in slušnih, postaja obvladljiva, pritisk v ramah in glavi popušča … Zdaj mi smrdi mesto. In komaj čakam, da grem domov. Zame bi bila največja kazen, če bi morala iti živet nazaj v mesto.
Mater, so nori!
Vem tudi, da je mnogo več takih, kot sem sama. Celo med mladimi, za katere je mesto najprimernejši kraj za spoznavanje sebi enakih, za kariero in za občutek pripadnosti in živosti. Vedno več ljudi zapušča regionalna središča in Ljubljano. Hkrati pa slišim, da jih tudi ni prav malo, ki se čez nekaj časa vrnejo nazaj v mesto.
Najprej sem si rekla: mater, so nori! Če nič drugega, je življenje cenejše. Potem pa sem se vprašala: pa je res? Če hodiš v Ljubljano ali kako drugo večje mesto samo nekajkrat na mesec, tako kot jaz, potem je to zelo verjetno. Če nič drugega zato, ker je na podeželju manj skušnjav za zapravljanje. Če pa se voziš v službo, pa je pri teh cenah bencina to lahko finančni samomor, sploh če ti služba ne povrne večine prevoznih stroškov. Tu je potem še čas. Glede primestnih vlakov in avtobusov kar štima. Peljejo pogosto in niso predragi. Če pa živiš več kot 20 ali 30 kilometrov od mesta, se stvari močno zapletejo. Iz Trebnjega, ki je meni najbližja postaja redne železniške pa tudi avtobusne linije in do koder imam 15 minut z avtom, se vlak do Ljubljane cijazi uro in deset minut, pa je od nje oddaljeno le dobrih štirideset kilometrov.
Ceneje je na podeželju tudi pod pogojem, da imaš svoj vrt, sicer ni niti malo. Cene sadja in zelenjave, pa tudi vsega preostalega v lokalnih trgovinah, so primerljive z mestnimi, pa tudi izbira je manjša. Če hočeš torej imeti v shrambi vse, na kar si se navadil v mestu, moraš tudi tja po rednih nakupih. Najtežje pa je mladim, ki so se orientirali na podeželje zato, ker v mestu zanje ni bilo dela in drugih možnosti, kot na primer bivališča, ki se ga da na deželi seveda kupiti ali najeti mnogo ceneje. Šli so idealistično naravnani, da se bodo preživljali s kmetijstvom, po možnosti s tem, ki ima predznak bio in eko. Če niso prej nikoli živeli in delali na kmetiji, bodo zelo kmalu le debelo gledali. Kajti nič te ne more dovolj pripraviti na to, koliko dela te čaka. Od trenutka, ko odpreš oči ob nekih nenormalnih urah, pa do takrat, ko mrtev padeš v posteljo. Delo delo delo, in to v vseh letnih časih. Tudi investicije so višje, kot se sprva pričakuje. Le redki zdržijo in le redki uspejo. Kot pri zlatokopih, na primer. Kajti tudi na podeželju ni vse zlato, kar se sveti. Zagotovo pa je to otroštvo. Moje hčere pravijo, da mi bodo večno hvaležne, ker sem jim omogočila otroštvo na vasi.
