Kot se pokaže, so bile tudi take volitve, na katerih je kandidat prejel celo manjšino glasov elektorjev, a je vseeno postal predsednik ZDA. To se je zgodilo leta 1824. V sodobnem času je z najnižjim deležem zmagoval George W. Bush, leta 2004 v boju z Alom Gorom in leta 2004 z Johnom Kerryjem. Če upoštevamo volitve, na katerih sta sodelovala vsaj dva kandidata, je največ elektorskih glasov dobil leta 1936 Franklin D. Roosevelt, 523 od 531 možnih. Sledita mu Ronald Reagan leta 1984 in Richard Nixon leta 1972. Letošnje volitve so postregle z razliko, ki ni bila pretirano nizka. Po neuradnih podatkih je Trump v tekmi s Clintonovo dobil 306 elektorskih glasov (od 538), kar je več kot George W. Bush leta 2000 in 2004 (271, 286) in manj kot Barack Obama 2008 in 2012 (365, 332). Številke na lestvici ob priimku zmagovalca prikazujejo njegov delež glede na vse elektorske glasove. Število elektorjev se je skozi zgodovino seveda spreminjalo oziroma se je povečevalo.
Leta 1824 je v ZDA veljal zakon, po katerem so po glasovanju elektorjev končno odločitev sprejeli v predstavniškem domu kongresa. Zakaj? Ker noben kandidat ni dobil večine glasov. Adams jih je imel zgolj 84, Andrew Jackson 99, William Crawford 41 in Henry Clay 37. Clay in Adams sta sklenila kupčijo in s seštevkom zavladala po volitvah, ki so jih kasneje poimenovali »corrupt bargain«, torej pokvarjena kupčija. Adams je postal šesti predsednik ZDA, Clay pa njegov državni sekretar. Volitve leta 1824 so znane tudi po tem, da je zaradi njih razpadla republikansko-demokratska stranka. Jackson je ustanovil demokrate in na naslednjih volitvah 1828 gladko premagal Adamsa. Še stavek o Johnu Quincyju Adamsu: rodil se je leta 1767 v Braintreeju, zdaj Quincy, v zvezni državi Massachusetts. Umrl je leta 1848 v Washingtonu, v svoji karieri pa je bil federalist, republikanski demokrat, narodni republikanec, antimason in whig. V ameriški notranji politiki je imel ob predsedniški še kopico pomembnih funkcij, bil je tudi veleposlanik ZDA na Nizozemskem, v Prusiji in v Rusiji.
Volitve leta 1800 so bile četrte predsedniške volitve v ZDA in zaradi nejasnega zakona milo rečeno tesna tekma. Največja težava »revolucije 1800«, kot so volitve poimenovali, je bila, da so volilci lahko na lističih obkrožili dve imeni, in čeprav je zmagal aktualni podpredsednik Thomas Jefferson proti predsedniku Johnu Adamsu, je enako število elektorskih glasov dobil Aaron Burr, Jeffersonov podpredsedniški kandidat. Na koncu so s štetjem ugotovili, da je Jefferson vseeno dobil 36 glasovnic več.
Gre za prve volitve, na katerih je neizvoljeni kandidat dobil več glasov volilcev kot elektorskih glasov. V začetku je Samuel Tilden sicer dobil tudi več elektorskih glasov (184, Hayes zgolj 165), a so republikanci zavračali rezultate na Floridi, v Louisiani in Južni Karolini, v Oregonu pa je bil eden od elektorjev zamenjan. Zmagovalca so določili leta 1877, to je bil z enim elektorskim glasom več republikanec Hayes, ki je, med drugim, dokončno odpoklical čete z juga. Dogovor, ki so ga po volitvah dosegli republikanci in demokrati, je znan kot »Kompromis 1877«.
Kontroverzni ameriški voditelj je na volitvah zmagal s spornimi glasovi elektorjev na Floridi, pravijo. Dejstvo pa je, da je zmagal v 30 državah, protikandidat Al Gore pa zgolj v 20 državah in v glavnem mestu. Vendar Al Gore je imel več kot pol milijona več glasov volilcev, toda, kot vemo, to v ZDA ne šteje veliko. Na Floridi so bili rezultati milo rečeno izenačeni, a so elektorji glasove dodelili Georgu Bushu. Ob pritožbi takratnega podpredsednika Gora naj bi glasove še enkrat šteli, pa jih na koncu niso in zmago pripisali Bushu (271 : 261).
Federalist John Adams in demokratski republikanec Thomas Jefferson sta skupaj nastopila na dveh volitvah. Najprej na tretjih volitvah leta 1776, ko je Adams dobil devet, Jefferson pa sedem držav. Adams je imel 71 elektorjev, Jefferson pa 68. Gre za prve volitve v ZDA, kjer so bili rezultati tesni, saj je na prvih volitvah 1789 in 1792 vse glasove elektorjev dobil George Washington, ki na tretjih ni želel kandidirati. Tako je Adams postal drugi ameriški predsednik, potem ko je bil že pred tem prvi ameriški podpredsednik.
Štiri leta za tem, ko je predsednik Wilson na volitvah leta 1912 gladko zmagal in dobil skoraj 82 odstotkov elektorskih glasov, mu leta 1916, ko je v Evropi potekala prva svetovna vojna, niti približno ni šlo več gladko. Z republikancem Charlesom E. Hughesom sta si bila blizu (277 : 254). Na zadnjih volitvah, preden so tudi ženske dobile volilno pravico, je Hughes zahteval, da se Wilson bolj jasno opredeli ali kar vmeša v mehiško revolucijo in pomaga na strani zavezniških sil v prvi svetovni vojni – kar se je 6. aprila 1917 tudi zgodilo.
Ameriški predsednik in amaterski slikar, ki je odprl mnoge fronte po svetu, tudi na svojih drugih volitvah ni zmagal z veliko razliko. Aktualnega ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja iz demokratske stranke je premagal z 286 : 251, kar je bilo vseeno veliko bolje kot leta 2000 proti Alu Goru. A najslabše od vseh ponovno izvoljenih predsednikov doslej. Glavna tema volitev je bil ameriški vdor v Irak leta 2003, manj so se ukvarjali z gospodarstvom in različnimi finančnimi krizami, ki so se zgodile na koncu Bushevega drugega mandata.
Demokratski kandidat, odvetnik iz New Jerseyja, je bil guverner New Yorka, šerif okrožja Erie, župan Buffala in dvakrat tudi ameriški predsednik. Prvič je leta 1884 na volitvah premagal Jamesa G. Blaina iz republikanske stranke z 219 : 182. Drugič je leta 1888 izgubil proti Benjaminu Harrisonu, tretjič, leta 1892, pa je taistega Harrisona premagal in postal še drugič predsednik. Volitve 1884 so bile odločene v New Yorku, kjer je dobil Cleveland 36 elektorskih glasov, s komaj 1000 glasovi razlike med več kot milijon volilci.
Gerald Ford je bil podpredsednik pri Richardu Nixonu in ko je moral Nixon zaradi afere Watergate odstopiti, ga je nadomeščal od 9. avgusta 1974 do 20. januarja 1977, ko ga je zamenjal Jimmy Carter. Demokrat je zmagal z 297 : 240 elektorskim glasovom. Gerald Ford je bil predsednik ZDA, ki ga ameriški volilci niso nikoli izvolili. Nixonova umazana dediščina je bila preveč, čeprav je proti Fordu nastopil bivši guverner Georgie, ki v nobenih drugih razmerah ne bi posegel tako visoko.
Nixonova zmaga leta 1968 se zdi na prvi pogled zelo tesna, a ko vidimo, da si jo je priboril ob dveh kandidatih – poleg demokrata Huberta Humphreyja je proti njemu nastopil še neodvisni, skrajno desničarski George Wallace – se številke ne zdijo slabe. Nixon je po porazu v volilni tekmi s Kennedyjem leta 1960 in po katastrofi, ki so jo doživeli republikanci leta 1964, ko je Lyndon Johnson ponižal Barryja Goldwaterja (466 : 52), zbral vrste republikancev in dobil 301 elektorski glas; demokrat Hubert Humphrey jih je dobil 191, neodvisni George Wallace pa 46.
