Ta radikalni svobodomislec in osamljeni stražar na braniku javne misli in javne besede, edini, ki dopušča, da se javno reče ali napiše, da je Janša provizijo porabil za kokain in kurbe, se imenuje – morda boste presenečeni – Janez Janša.
Kako to? To je dolga zgodba. Ko je pred nekaj leti tožil Delo zaradi teksta, v katerem se proučuje njegova vloga v vojni leta 1991 – s tezo, da si je kot obrambni minister pripisal največje zasluge za slovensko državno neodvisnost, čeprav je kratko, virtualno vojno proti Jugoslovanski ljudski armadi vodil za računalniškim ekranom – je sodnica prvostopenjskega sodišča v Ljubljani Janševo tožbo zavrnila z obrazložitvijo, da kot »javna oseba mora prenesti večjo mero javne kritike pri oporekanju njegovemu političnemu delovanju«, ker je »avtorja članka vodil javni interes, ne pa želja po senzacionalizmu«.
Janezu Janši je bila ta stvar z »javnimi osebami« – ki morajo, kako že, »prenesti večjo mero javne kritike« – všeč in je leto ali dve pozneje, ko je polemiziral z novinarko Eugenijo Carl in urednico Mojco Šetinc Pašek s Televizije Slovenija – ki sta v televizijskem dnevniku objavili prispevek o aktivnostih nekaterih članov Janševe SDS v radikalni nacistični facebookovi skupini Črna legija – na svojem twitterju zapisal, da »na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ, eno za 30, drugo za 35 evrov«. Dopuščam možnost, da se vam omenjeno Janševo pisanje na twitterju zdi – meni se na primer že zdi tako – kot delo uma nekega mozoljavega, zakompleksanega bumbarja iz osmega razreda osnovne šole, enega tistih, ki se še nikoli niso niti poljubili na usta, kaj šele dotaknili ženskih prsi, pa se fatalnima, nedosegljivima puncama iz razreda, imenujmo ju Evgenija in Mojca, maščuje s pisarjenjem po zidovih šolskega WC-ja.
Saj poznate to najstniško erotično književnost, videvali ste jo načečkano na notranjih vratih poscanih moških stranišč ob nespretno narisanih moških in ženskih genitalijah. Na primer: »Evgenija iz 8.b je dala vsem v razredu.« Ali: »Mojca je kurba, pokličite na to-in-to številko.« Ali, kaj jaz vem: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Eugenije in Mojce, eno za 30, drugo za 35 evrov.« Tako sporočilo je na svojem twitterju, torej na vratih moškega WC-ja, načečkal tudi Janez J.: zadovoljno se je svoji domislici smejal izjemno duhoviti Janez, glavni frajer na šoli, hihital se je s sošolci in za hrbtom kazal proti Evgeniji in Mojci, vse dokler ni na koncu na hišni naslov prišel poziv sodišča v Velenju.
Morda se vam torej omenjeno Janševo pisanje na twitterju zdi kot maščevanje razkurjenega mulca iz osnovne šole – meni, saj pravim, se zdi čisto tako – a to je zato, ker vi, kot tudi jaz, ne razumete, ne razumem geografije širokega prostora svobode. Tožba Eugenije Carl in Mojce Šetinc Pašek je bila namreč ravno to, na kar je Janez Janša iz 8.b razreda čakal. Oborožen s pravno literaturo je bumbar fotokopiral tisto odločitev ljubljanskega sodišča o zavrnitvi njegove tožbe proti novinarju Dela – po kateri »morajo javne osebe prenesti večjo mero javne kritike«, ker »avtorja vodijo javni interesi, ne pa želja po senzacionalizmu« – in ko je prišla vrsta nanj, ko ga je spoštovano sodišče pozvalo, da poda izjavo v svojo obrambo, je Janez J. vstal, si zapel gumb na suknjiču in v pravičniškem gnevu, kot da se je na okrožnem sodišču v Velenju pojavil sam Emile Zola, izjavil, da sta »novinarki javni osebi, ki morata biti pripravljeni na močno in ostro kritiko svojih stališč«.
Potem pa se je izjemno duhoviti Janez, glavni frajer na šoli, zadovoljno smejal svoji domislici, se hihital s sošolci in za hrbtom kazal na spoštovanega sodnika, vse dokler mu na koncu spoštovano sodišče ni odmerilo šest tisoč evrov kazni za kaznivo dejanje klevetanja, pa še petsto evrov sodnih stroškov. Začudeno se od tedaj Janez J. sprašuje, kakšna selektivna svoboda je to, v kateri so politiki javne osebe, prostitutke iz javne hiše pa niso. Janez J. se čudi, kako to, da zdaj naenkrat novinar zanj lahko napiše, da ni največji Slovenec v vsej zgodovini Slovenije, najbolj zaslužen za njeno svobodo in neodvisnost, on pa za novinarja ne more napisati, da je poceni kurba, ki se jebe za trideset evrov.
Ali lahko torej jaz v Dnevniku ali na twitterju napišem, da je Janez Janša na primer beden in pokvarjen tihotapec orožja, ki je dvajset milijonov evrov porabil za drag kokain in poceni prostitutke? Po mnenju Janeza Janše lahko: saj meni, zdaj že veste, da »morajo biti javne osebe pripravljene na močno in ostro kritiko«.
Škoda, da po mnenju okrožnega sodišča v Velenju ne morem.
Pa tako dobro bi zvenelo.
