Na primer evropskemu parlamentu.
Pred kratkim sem bil v tem strašnem kompleksu v Bruslju in stopil sem v samo srce teme, ko sem hodil po labirintu velikanskih zastekljenih in hladnih hodnikov, po katerih so se kot mravlje v mravljišču s hitrimi koraki opotekale mrke neznane ženske s fascikli, prislonjenimi na prsi, in kiborgi z dizajnerskimi očali, rumenimi kravatami in črnimi aktovkami. Med njimi pa – prepoznate jih po suverenem koraku in prostih rokah – njihova veličanstva MEP, Members of the European Parliament, gospodje poslanci.
Občutil nisem ne strahu ne spoštovanja, kaj šele strahospoštovanje – samo malo več od povsem ustreznega prezira: to »malo več« je bilo povsem dovolj, da prekrije dejstvo, da so ti daljni in tuji ljudje, ki odločajo o zakrivljenosti kumarice v vaši kuhinji, vendarle demokratično izvoljeni na državnih volitvah za evropski parlament, pa naj je to vašemu preziru všeč ali ne. Ali vsaj dokler med temi sedemsto enainpetdesetimi poslanci v Bruslju ne spoznate tistega zadnjega, sedemsto enainpetdesetega – hrvaškega poslanca Ivana Tepeša.
Majhen Ivan Tepeš, eden od desetih uradno najnepomembnejših človeških posameznikov z vsega popisa prebivalstva Republike Hrvaške, je bil do pred kratkim predsednik bizarne in še veliko bolj nepomembne ultradesničarske strančice HSP AS, Hrvaške stranke prava dr. Ante Starčević, ki se je tradicionalno na vseh volitvah – lokalnih, parlamentarnih in evropskih – kot glivice med nožnimi prsti vlekla in švercala ob HDZ. Tako je bilo tudi na predzadnjih nacionalnih volitvah, ko je Tepeš na skupni listi s HDZ-jem postal poslanec in bil celo podpredsednik sabora. Na ponovljenih, izrednih volitvah pred mesecem dni je novi predsednik HDZ-ja Andrej Plenković z nožnih prstov končno očistil HSP AS in Tepeševa stranka je samostojno povsem pričakovano osvojila manj kot odstotek glasov: sam Ivan Tepeš na primer je v svoji volilni enoti dobil natančno dvesto glasov.
Tepeš je po vsem tem seveda odstopil s položaja predsednika HSP AS, a šele tedaj so se mu odprla vrata v raj. Novi predsednik HDZ-ja Andrej Plenković je namreč postal premier, a ker je bil do zdaj hrvaški poslanec v Bruslju, je njegov sedež v evropskem parlamentu zavzel prvi naslednji na HDZ-jevi listi na zadnjih evropskih volitvah na Hrvaškem. To pa je, zdaj že veste – mali, nepomembni Ivan Tepeš iz HSP AS.
Birokratsko-demokratična logika, jebiga, ne priznava demokratičnega zakona števila glasov, ampak birokratski zakon zaporedne številke, in tako je Ivan Tepeš, ki je na evropskih volitvah imel prepričljivo najmanj preferenčnih glasov od vseh s HDZ-jeve liste, kot osmi na tej listi postal najnovejši, sedemsto enainpetdeseti poslanec evropskega parlamenta. Andreja Plenkovića je tako v klopi evropskega parlamenta zamenjal človek, ki je na evropskih volitvah na Hrvaškem osvojil skupaj manj od ene tisočinke oziroma 0,08 odstotka glasov! V velikanskem, mrkem in resnem evropskem parlamentu, skratka v parlamentu kontinentalne unije s pol milijarde prebivalcev (!) bo kot hrvaški poslanec sedel človek, za katerega je glasovalo natančno sedemsto štiriinsedemdeset volilcev.
Nizozemska poslanka Sophie In't Veld ali Belgijec Guy Velhofstadt na primer sta za isti sedež v evropskem parlamentu na volitvah v svoji državi morala dobiti več kot pol milijona glasov. S svojimi 774 glasovi – torej komaj kak glas več, kot ima evropski parlament sploh poslancev – je Ivan Tepeš tako prepričljivo najbolj nelegitimen evropski poslanec vseh časov, pri čemer je uspešno prebil psihološko mejo pod tisoč glasovi, ki jo je na dnu liste poslancev evropskega parlamenta v družbi Barbare Kappe iz Svobodnjaške stranke Avstrije s svojimi 1079 glasovi varovala Patricija Šulin, poslanka – glej čudo! – Slovenske demokratske stranke.
Patricijinih tisoč glasov, dame in gospodje, to je tak veličasten rezultat, da – tudi skupaj s Tepeševimi sedemstotimi – ne bi zmagala niti na občinskih volitvah v svojem rodnem Šempetru pri Novi Gorici. Za Patricijo ali Ivana je na legalnih in legitimnih evropskih volitvah glasovalo manj ljudi, kot je v Izraelu – sem preveril – Judov neonacistov: bolj legitimno bi bil neonaci-skinhead v izraelskem knesetu kot je Ivan Tepeš v evropskem parlamentu.
Od tega spoznanja naprej moramo na povsem nov in drugačen način gledati na vso to nesmiselno, pošastno evropsko parademokratično konstrukcijo. Koga sploh in tudi zakaj v Bruslju predstavljata Ivan in Patricija, ki bosta za svojih nekaj sto glasov – kolikor jih vi ali jaz zbereva na facebooku v petnajstih minutah – cela štiri leta prejemala štirinajst tisoč evrov mesečne plače? Kaj bosta onadva tam delala in s kakšno pravico sploh? Zakaj takšen parlament, kakšen je njegov smisel? Kakšen smisel ima zgradba, v kateri nesrečniki s komaj tisoč glasovi odločajo o usodi pol milijarde ljudi?
Saj pravim, majhni narodi, kot sta naša, nimajo posebnega zgodovinskega pomena: ves naš zgodovinski potencial je destruktiven – bodisi da na svetovnem nogometnem prvenstvu igramo bunker bodisi da vsake toliko izzovemo kako svetovno vojno ali pa, kaj jaz vsem, dekonstruiramo in uničimo vsak smisel veličastnega zgodovinskega projekta evropske demokracije.
