Na strankarskih volitvah je bila nasprotnica Baracka Obame Hillary Clinton, tudi ona sama velika in pomembna zgodba, večja in pomembnejša od nje same: prva ženska, ki bi lahko iz spalnice – simbolično in v resnici, kot nekdanja prva dama Bele hiše – prešla v Ovalno pisarno. Demokrati so tistega leta odločali, kdo bo dobitnik Nobelove nagrade za mir, tako da je graverski mojster v Oslu tistega večera čakal samo na rezultate njihove konvencije, da bi zmagovalca vpisal na odlikovanje: če bi bila takrat namesto Obame izvoljena Hillary Clinton, bi prva ženska predsednica Združenih držav – niti za trenutek ne podvomite o tem – dobila isto odlikovanje in prav tako bi ga dobila na kredit, samo zato, ker je ženska, in zaradi ničesar drugega, kot patetičen poskus bogatega, debelega moškega Zahoda, da poplača svoje zgodovinske dolgove. In četudi ne bi bilo ničesar drugega razen dejstva, da je Obama temnopolt, Hillary pa ženska, ali če bi šlo zgolj za več melanina v koži ali več kromosomov X v celicah – zares, koliko drugačna bi bila svetovna zgodovina, če bi bil predsednik ZDA zadnjih osem let na primer John McCain; ali bi kot svetovna junakinja, če bi se pozneje odločila za kandidaturo in vselila v Belo hišo, Nobelovo nagrado za mir dobila na primer Sarah Palin? – vseeno bi bila pri Obami in Clintonovi, vidite, vsaj ta stara, slavna zgodovina velikih besed in plemenitih gest. Ta zgodba je vsebovala še ostanek analognega 20. stoletja z legendarnimi fotografijami prvih črncev in prvih žensk, zaradi katerih bomo šele petdeset let pozneje neradi in z vidnim nelagodjem izvedeli – zgodovina pa bo to seveda hitro pozabila – kakšen je pravzaprav človek, na primer prvi Afroameričan, ki je dobil nagrado emmy, splošno priljubljeni Bill Cosby.
Zato je bilo dejstvo, da je leta 2008, samo nekaj let po terorističnem napadu Al Kaide in antimuslimanski histeriji v ZDA – in samo leto po tem, ko je neki Stephen Rocon postal zgodovinsko prvi temnopolti hišnik Bele hiše! – ameriški predsednik postal črnec s srednjim imenom Hussein, v resnici velika in pomembna gesta, sporočilo, ki bo vsaj malo spremenilo svet. Celo ko je kmalu zatem postal prvi dobitnik Nobelove nagrade za mir v zgodovini, ki meče bombe po svetu, saj je med svojim mandatom bombardiral sedem suverenih držav, smo to lahko – s toliko perverzne dobre volje kot tudi zdravega cinizma – razlagali kot dokončen dokaz in doseg črnske integracije v ameriško družbo.
Samo nekaj tednov pred zgodovinskimi volitvami leta 2008 pa je eksplodirala gigantska recesija in svet se je znašel v prostem padu, v vsakem smislu posebej – gospodarskem, družbenem, kulturnem, moralnem in civilizacijskem – v katerem je mogoče padati. Po dveh mandatih prvega Afroameričana v Beli hiši ta svet ne bo več isti.
Danes, po osmih letih, je taista Hillary Clinton – ki je bila takrat kot Obamova protikandidatka junakinja dolge svetovne zgodovine ženske emancipacije, predvidena za Nobelovo nagrado za mir – po vsem sodeč zanesljiva zmagovalka predsedniških volitev ali vsaj blagi favorit anketiranih, a nihče več ne govori o njej kot o prihodnji prvi ženski na čelu Združenih držav. Za Nobelovo nagrado za mir bo Hillary potrebovala veliko več kot samo en kromosom X viška in zdaj si jo v najboljšem primeru lahko deli z Vladimirjem Putinom. Samo osem let pozneje pa Clintonova – katere ženskost je bila še leta 2008 dovolj težka, da se zoperstavi Obamovi barvi kože – kot ženska in možna prva predsednica ZDA ne predstavlja nič posebnega niti proti patriarhalnemu neotesancu Donaldu Trumpu, odcvetelemu moškemu pobarvanih las, ki se na nacionalni televiziji kot v moškem stranišču hvali s svojimi ženskami, ljubicami in spolnimi avanturami.
Danes Američani namreč ne izbirajo med prihodnostjo in preteklostjo, med kromosomoma X in Y, med neodvisno liberalko in patriarhalnim gospodarjem, med izobraženo sodobno žensko in neizobraženim konservativnim moškim: Američani danes izbirajo med primitivnim, neskrupuloznim multimilijarderjem in neoliberalno lobistko neskrupuloznih multinacionalnih finančnih korporacij. A izbirajo kot v kakšnem bizarnem televizijskem resničnostnem šovu, kukajo pod lasulje in v spalnico Donalda Trumpa in v zasebne mejle Clintonove, pri čemer iščejo tiste fotografije penisa, ki jih je prek Hillaryjinega strežnika mož njene sodelavke pošiljal mladoletnim dekletom.
Tako danes, na koncu neke civilizacije – ali na začetku druge, kakor hočete – Američani izbirajo osebo, ki bo Putinu kazala sredinec na rdečem gumbu za sprožitev jedrskih izstrelkov.
Saj pravim, pomembnejših in usodnejših volitev, a tudi bolj neumnih in trivialnih, svet še ni videl.
