Gabi Lorelei, sedemnajstletna Rominja, je tri leta sedela pred nakupovalnim centrom in prosila za denar. Ljudje so jo zaničevali, vpili nanjo in jo pljuvali. Počutila se je kot tedaj, ko je bila majhna in so jo v šoli tepli. Živela je v romskem taboru na obrobju mesta, priberačeni denar pa je vsakih nekaj mesecev odnesla družini, ki je – prav tako brez vode in elektrike – živela v sosednji državi. Nekega dne pa je v njen tabor prišla policija, jo skupaj z drugimi Romi vklenila in vtaknila za rešetke. Čez nekaj dni so vse Rome, ki so iz sosednje države prišli beračit, finančno kaznovali in jih kolektivno deportirali. Gabi Lorelei ni razumela, kaj je storila narobe, in ni vedela, da je populistična oblast – pod pritiskom javnega mnenja – sprejela zakon, ki je »bivanje v državi z namenom beračenja« kriminaliziral. Na koncu je vložila pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.
Žar zagovorništva
»Primer je izmišljen, a ima realno osnovo,« pravi študent Pravne fakultete v Ljubljani Samo Urbanija. Takšne stvari se v Evropi dogajajo vsak dan. »Na začetku obravnave primera Gabi Lorelei smo bili študentje še nekoliko zadržani, pravniško racionalni. Nato pa nas je 'potegnilo noter',« se je nasmejal. »V žaru zagovorništva smo postali celo nekoliko aktivistični. To je pri obrambi človekovih pravic povsem razumljivo.« Urbanija je s kolegi iz študentske ekipe minuli teden v Strasbourgu nastopil na tekmovanju iz poznavanja Evropske konvencije o človekovih pravicah, kjer so ljubljanski študenti v finalu premagali norveško ekipo študentov pravne fakultete v Oslu.
»Danes je ljudem težko razložiti, zakaj pravo ščiti ljudi, kot je Gabi Lorelei, ki je beračila in s tem, kot so ji očitali, kršila zakon,« pravi Matija Urankar iz odvetniške pisarne Mira Senice, ki je skupaj s kolegom Jako Kukavico študente kot trener pripravljal na tekmovanje. Splošno ljudsko prepričanje – ki se v zadnjem času najbolj izraža ob prihodu beguncev oziroma migrantov – je namreč, da je vse v redu, dokler se držiš zakona, če se ga ne, pa boš »letel« iz države. »Vendar situacija ni tako enoznačna,« pravi Urankar. Za začetek se namreč postavi vprašanje, ali je zakon sploh skladen s konvencijo. Če ste pripadnik najbolj zatirane evropske manjšine, kot je romska, in katera od držav, podpisnic konvencije, namesto da bi vas zaščitila, sprejme zakon, ki je uperjen prav proti Romom, se lahko zanesete na strasbourške sodnike. Študentje so v primeru Gabi Lorelei prepoznali kršitve mnogih členov konvencije, denimo pravice do poštenega sojenja, pravice do zasebnega življenja, svobode izražanja, prepovedi diskriminacije in prepovedi kolektivnega izgona.
Študentje boljši od odvetnikov
»Gre za zaščito temeljnih pravic, kot so človekovo dostojanstvo, demokracija in vladavina prava,« poudarja Urankar. »To so načela, ki so jih že leta 1950, po preživetih grozotah druge svetovne vojne, sprejele podpisnice konvencije. Leta 1994 se je tem načelom zavezala tudi Slovenija. Žal pa se v Evropi zavezanost človekovim pravicam, kot vidimo v politični realnosti, močno krha.«
V ocenjevanju znanja ljubljanskih in norveških študentov je poleg sodnika Združenega kraljestva in norveškega sodnika sodeloval tudi slovenski sodnik na ESČP Marko Bošnjak. »Do nas je bil v pogovorih prijazen in odkrit, a v ocenjevanju povsem nepristranski,« se spominja Urbanija. »Predsedujoči sodnik na tekmovanju (Britanec Tim Eicke, op. p.) je poudaril, da je bila kakovost nastopov obeh študentskih strani boljša kot pri marsikaterem zastopniku pritožnikov ali držav pred ESČP,« dodaja mentor ljubljanske ekipe, profesor Saša Zagorc. »To je sicer spodbudno za naše študente, manj pa za raven varstva človekovih pravic v vsakdanjem življenju.«
