Trditev prof. Bavcona, da "ni dejanja, ki bi bilo protipravno ter za človeka ali družbo škodljivo (nevarno) in ga ne bi bilo mogoče najti v spisku inkriminiranih dejanj v veljavnem KZ", je zavajajoča. Res je, da za večino negativnih človeških ravnanj v posebnem delu KZ lahko najdemo določbo, ki je podobna izvršenemu dejanju in deloma pokriva izpolnjeni dejanski stan, vendar ne smemo prezreti dejstva, da podrejanje dejanskega stanu, ki v zakoniku ni opredeljen kot kaznivo dejanje, zakonski določbi, ki je najbolj podobna, pomeni zakonsko analogijo, ki je v sodobnem kazenskem pravu prepovedana, ker pomeni kršitev načela zakonitosti. Poleg tega takšna "nadomestna" norma ne pokrije celotne "kriminalne" količine izvršenega dejanja, saj je izvršenemu dejanju samo podobna. Navedeno si je najbolje ogledati na primeru.

Veljavni KZ vsebuje kaznivo dejanje mučenja živali (342. člen), ne pozna pa kaznivega dejanja mučenja (ljudi), ki ga predvideva 265. člen KZ-1. Ravnanje človeka, ki bi izpolnil znake kaznivega dejanja mučenja in pri tem ne bi prišlo do telesne poškodbe žrtve, bi po veljavnem KZ lahko subsumirali kar pod nekaj določb (na primer prisiljenja po 142. členu ali grdega ravnanja po 146. členu ali, v primeru uradne osebe, izsiljevanja izjave po 271. členu ali kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic), vendar nobena od teh določb ne bi v celoti pokrila z dejanjem povzročenega zla.

Podoben primer je izsiljevanje žensk v rodni dobi, da med zaposlitvijo ne bodo zanosile in rodile otroka. KZ-1 v tretjem odstavku 196. člena predvideva inkriminacijo prav takšnega ravnanja, veljavni KZ pa takšne določbe nima. Res je, da bi takšno ravnanje lahko subsumirali pod kakšno določbo veljavnega KZ (na primer kršitev temeljnih pravic delavcev po 205. členu ali kršitev pravic iz socialnega zavarovanja po 209. členu ali prisiljenje po 142. členu), vendar se nobena od navedenih določb ne prilega popolnoma opisanemu ravnanju, ki je v življenju žal precej pogosto.

Prepričan sem, da sta navedeni dejanji dovolj zavržni, da si zaslužita svoje mesto v kazenskem zakoniku ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti.

Profesor Bavcon meni, da smo izbrali najslabšega od vseh možnih načinov implementacije Rimskega statuta v naše kazensko pravo. Ne nameravam ponovno odpirati vprašanja, ali je uvedba kazni dosmrtnega zapora potrebna zaradi uskladitve z Rimskim statutom ali ne, saj je bilo o tem že dovolj napisanega. Dejstvo je, da kazni dosmrtnega zapora, ki bi jo izreklo stalno mednarodno kazensko sodišče, brez spremembe nacionalnega prava v Republiki Sloveniji ne bi bilo mogoče izvršiti, ker je to kazen, ki je naš veljavni pravni red ne pozna. Takšne kazni ne bi bilo mogoče spremeniti na podlagi določbe drugega odstavka 517. člena zakona o kazenskem postopku, saj v takšnem primeru ne bi šlo za sodbo tujega sodišča, temveč sodbo mednarodnega sodišča, katerega pogodbena stranka je tudi Republika Slovenija. Poleg tega domače sodišče takšne kazni ne bi smelo spremeniti brez dovoljenja stalnega mednarodnega kazenskega sodišča (1. odstavek 105. člena in točka b 1. odstavka 103. člena Rimskega statuta). Če Republika Slovenija ne more izvršiti kazni stalnega mednarodnega kazenskega sodišča, katerega pogodbenica je, in tudi ne bi želela ukreniti ničesar, da bi takšno kazen lahko izvršila, bi bila zelo nekredibilna pogodbenica. Precej nenavadno bi bilo, če bi se ponašali s tem, da smo država pogodbenica stalnega mednarodnega kazenskega sodišča, ne bi pa bili pripravljeni izvršiti kazni, ki bi jo izreklo to sodišče.

S profesorjem Bavconom soglašam, da gre pri skrajni sili za zapleteno teoretično vprašanje, katerega ureditev ne bo imela skoraj nobenega pomena v pravni praksi. Prav zaradi tega ne razumem, zakaj so ureditev instituta skrajne sile uporabljali kot enega od ključnih argumentov pri nasprotovanju predlogu KZ-1.

Tudi privolitev oškodovanca je dovolj zapleteno teoretično vprašanje. Večina pravnih redov vprašanje privolitve oškodovanca presoja z merili protipravnosti, pri čemer je pomembno to, ali gre za razpoložljive ali nerazpoložljive dobrine. Glede na to, da je privolitev oškodovanca v sodobnih pravnih redih načelen razlog za izključitev protipravnosti, smo v 125. členu predloga KZ-1 predvideli, da je pod določenimi pogoji ob privolitvi oškodovanca izključena protipravnost telesnih poškodb.

Ne morem pa sprejeti trditve profesorja Bavcona, da predlog KZ-1 odpravlja vse biološke temelje neprištevnosti razen enega. Predlog KZ-1 v drugem odstavku 29. člena izrecno govori o duševni motnji in duševni manjrazvitosti (kar sta že dva temelja). Poleg tega izraz duševna motnja pokriva tako trajne in začasne duševne bolezni kot tudi začasne duševne motnje. Ob tem moram povedati, da je bila sprememba sprejeta na izrecno pobudo komisije za medicinsko etiko.

O varnostnih ukrepih, zlasti tistih medicinske narave, imava s profesorjem Bavconom že dolgo časa različno mnenje. S preučevanjem varnostnih ukrepov sem se ukvarjal že pred leti v svojem magistrskem delu. Do te vrste kazenskih sankcij sem zavzel negativno stališče. Z leti so se moji pomisleki proti varnostnim ukrepom kot vrsti kazenskih sankcij samo še okrepili.

V sodobnem kazenskem pravu, ki poudarja garantno funkcijo kazenskega prava, je izjemno težko zagovarjati obstoj kazenske sankcije, ki lahko zelo globoko poseže v človekove svoboščine in pravice, podlaga za izrek sankcije pa je neko bodoče objektivno negotovo dejstvo - možnost, da bi storilec v bodoče utegnil ponoviti kaznivo dejanje. To je po mojem mnenju tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti, saj sankcija temelji na domnevi, da bi storilec v bodočnosti lahko ponovil kaznivo dejanje.

Ta ugotovitev seveda velja tudi za medicinske varnostne ukrepe, ki so največji tujek v kazenskem pravu in jih je po mojem mnenju treba izločiti iz kazenskega prava. Najbolj očitno se to pokaže v zvezi z neprištevnimi storilci dejanj. Če smo dosledni, moramo ugotoviti, da takšni storilci ne storijo kaznivega dejanja, ker niso kazensko odgovorni, kazenska odgovornost pa je eden od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Če katerikoli od elementov splošnega pojma manjka, kaznivega dejanja ni. Izrek kazenske sankcije pa je upravičen samo, če je storilec storil kaznivo dejanje. Poleg tega ne vidim nobenega razloga za to, da bi zdravljenje neke bolezni, ki poteka v skladu z medicinsko vedo, šteli za kazensko sankcijo.

Republika Hrvaška je že pred leti izločila obravnavanje neprištevnih storilcev iz kazenskega prava in zaradi tega ni bilo nobenih posebnih težav.

Profesor Bavcon nam očita, da v predlogu KZ-1 nismo uredili vprašanj vpisa v kazensko evidenco in dajanja podatkov iz te evidence, češ da gre za pomembna vprašanja, ki bi morala biti urejena v KZ-1, pri tem pa zamolči, da večina sodobnih kazenskih zakonikov tega področja ne ureja. Posebej izpostavlja problem kazenske evidence oseb, ki so bile obsojene zaradi spolnih kaznivih dejanj zoper mladoletne osebe (tako imenovani "register pedofilov"), in avtorjem predloga očita nerazumevanje pomena pravic obsojenih oseb. Avtorji predloga se zavedamo pomena pravic obsojenih oseb, vendar menimo, da te pravice niso nad pravico staršev, da vedo, komu bodo zaupali svojega otroka.

Profesor Bavcon graja tudi ureditev zastaranja kazenskega pregona in izvršitve kazni. Predlog KZ-1 v resnici odpravlja razlikovanje med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki in uvaja enovit zastaralni rok, tako kot je to v primerjalnih zakonodajah (na primer v Nemčiji).

Zastaranje kazenskega pregona ni človekova pravica, ampak gre za to, da se država po poteku določenega časa odpove svoji pravici do kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja (resnici na ljubo bolj iz praktičnih kot načelnih razlogov). Nobenega razloga ni, da bi zastaranje teklo tudi v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko storilec ni dosegljiv državnim organom, saj v takšnih primerih ne gre za neaktivnost državnih organov, temveč za povsem druge razloge. Ni jasno, zakaj naj bi bil z zastaranjem kazenskega pregona "nagrajen" storilec, ko bi pobegnil v tujino in se izmikal roki pravice (3. odstavek 91. člena predloga KZ-1).

Utemeljena je tudi določba 4. odstavka 91. člena predloga, saj ni nobenega pametnega razloga za to, da bi zastarala kazniva dejanja storilca, ki kar naprej ponavlja enako huda ali hujša kazniva dejanja. "Nezastarljivost" je v takšnih primerih rezultat kriminalnega delovanja storilca samega in ne služi temu, da bi podpirali neaktivnost organov pregona. Ni pametnega razloga, da bi se pri storilcu, ki ponavlja enako huda ali hujša kazniva dejanja, odpovedali kazenskemu pregonu za prej storjena kazniva dejanja samo zaradi poteka časa in mu, ko bi ga postavili pred sodišče, za prej storjena kazniva dejanja ne bi mogli soditi.

Iz zapisanega je razvidno, da obstajajo različna mnenja o določenih vprašanjih, kar je v demokratični družbi nekaj povsem normalnega. Ne glede na različne poglede in mnenja o določenih problemih pa je treba sprejeti dejstvo, da se časi spreminjajo in z njimi tudi kriminaliteta ter moralna zavest, kazensko pravo pa se mora spreminjati z njimi.