Očitno se ga lahko celo izvoli v Belo hišo. Odkar je Donald Trump junija 2015 v nebotičniku na Manhattnu s sloganom »Naredimo Ameriko spet veličastno« napovedal potegovanje za predsedniški položaj in to počel z metodo rušenja vseh ustaljenih norm političnega obnašanja in korektnosti, se njemu konkurenčni politiki in strokovni analitiki sprašujejo, kaj se dogaja s skoraj polovico ameriškega volilnega telesa, ta pa jim nazaj vztrajno kaže sredinec.
Podpora Trumpu za mnoge volilce pomeni tako glas za newyorškega poslovneža kot glas proti političnim elitam, ki jih je na desnici že uspešno napadalo gibanje čajank in Trumpu pripravljalo teren, na levici pa so zapadle v nemilost pri vse bolj odrinjenem delavskem razredu. »Glavni razlog za to, da podpiram Trumpa, je ta, da sem naveličan politikov, ki vodijo državo za lastno korist. So vase zagledani, sebični in natančno takšni, pred kakršnimi nas je na začetku obstoja ZDA svaril John Adams, ko je rekel, da se bo naša republika končala, če vzvode vladanja kdajkoli dobi v roke nečimrn in častihlepen človek,« pravi Trumpov privrženec Paul Linzmeier.
Sušenje močvirja
»Trump pove tako, kot je,« je verjetno najpogostejša izjava njegovih privržencev. Njegova velika prednost v očeh volilcev je, da je poslovnež, in ne del washingtonske politične smetane. V Ameriki imajo predvolilne obljube predsedniških kandidatov, da bodo prišli v prestolnico in obračunali z nesposobnimi elitami, strašno dolgo brado. Toda praviloma so takšni kandidati že sami tako ali drugače člani te iste elite. »Sprememba, v katero lahko verjamemo« – to je bil slogan, ki ga je leta 2008 uporabljal Barack Obama, ko je obljubljal, da bo z njim v Washingtonu zapihal čisto svež veter, čeravno je sam že bil aktualen ameriški senator. Ko Trump trdi, da bo »izsušil močvirje«, kar je prispodoba za očiščenje politike in njenih slabih praks, pa njegovi volilci vedo, da o tem ne pridiga do kolen pogreznjen v močvirsko vodo. V njem so nekateri našli upanje, da se vsa pretekla razočaranja ne bodo ponovila – navsezadnje si po osmih letih lahko sami ustvarijo mnenje, koliko resničnih sprememb je prinesel Obama. »Pri Trumpu mi je posebej všeč, da po naravi ni politik, ampak prinaša izkušnje poslovneža, šefa podjetja in voditelja. In če česa ne bo vedel, ima dovolj izkušenj s prepoznavanjem pravih ljudi, da z njimi zapolni položaje, pri čemer ni povezan z drugimi interesi, ki bi vplivali na njegove odločitve,« pravi Trumpova privrženka Sarah Cadwell.
Trump je verjetno najbolj nediscipliniran politični govornik v sodobni ameriški zgodovini, vseeno pa ima nekaj premišljeno oblikovanih osrednjih sporočil, s katerimi nagovarja določene segmente ameriškega volilnega telesa. Eden osrednjih je tako imenovani belski delavski razred. Najpogostejša definicija pripadnika delavskega razreda v ZDA je za delo sposobna oseba brez višje izobrazbe. Ta razred po različnih ocenah zajema med četrtino in kar polovico delovne sile v ZDA in je v mnogih volilno pomembnih državah srednjega zahoda, pa tudi drugje, utrpel katastrofalne posledice, ko so se zaradi nekonkurenčnih cen proizvodni trakovi ustavili, industrija pa se je odselila v tujino. V nekdaj zelo industrijskih zveznih državah, kot so Pensilvanija, Ohio, Wisconsin, Michigan in druge v tako imenovanem pasu rje, se nekdanji delavci z morda poslednjim upanjem oprijemajo Trumpovih obljub, da bo trdo prijel Kitajsko in preklical trgovinske sporazume, na čelu s severnoameriško Nafto, ki da so razlog za odliv delovnih mest, ter da bo vrnil službe v opustela proizvodna središča, ki so samo še temna senca svoje preteklosti.
Podobno se dogaja v volilno pomembni regiji Apalačev na vzhodu ZDA, v državah z nekdaj močno rudarsko industrijo, ki jo tepejo kanadska konkurenca, okoljevarstveni pritiski, cenejši zemeljski plin in upad povpraševanja po premogu zaradi vse šibkejše ameriške industrijske proizvodnje. To izkop letno zniža za desetino, kar pomeni zapiranje rudnikov in slovo od delovnih mest, ki imajo v mnogih apalaških krajih dolgo družinsko tradicijo. »Zadnja možnost za rudarje« – takšen je bil eden od napisov na Trumpovem shodu v Virginiji. Tam so delavska središča, kjer so imeli demokrati nekoč, ko so se ponašali s pridihom levičarstva, svoja volilna jedra, potem pa so v 90. letih v času Clintona zagrabili za idejo globalizacije gospodarstva, medtem ko bi Trump prostotrgovinske sporazume scefral ali predrugačil.
Republikanska stranka nikoli ni bila pionir delavskega razreda, toda Trump je to postavil na glavo, vsaj v očeh volilcev. Ko je televizija ABC septembra letos v anketi vzela pod drobnogled samo belce z največ srednješolsko izobrazbo, je Trumpa podprlo 76 odstotkov vprašanih, Clintonovo pa sedemnajst odstotkov. Torej 59-odstotna razlika. Pomenljivo pa je, da je šlo v anketi samo za moške – pri ženskah gre Trumpu zaradi vseh afer neprimerljivo slabše, brez njihove vsaj zmerne podpore v neurbanih okoljih ključnih zveznih držav pa se mu slabo piše. Tudi zato je v ogenj v zadnjem trenutku poslal ženo Melanio in tako obdržal vsaj nekatere pripadnice nežnejšega spola. »Vsakega človeka je mogoče predstaviti tako, da ni videti najboljši,« pravi Sarah Cadwell o posnetku iz leta 2005, na katerem Trump govori o otipavanju žensk. »Zreduciranje osebe na desetminutni posnetek se mi ne zdi pošten in uravnotežen način predstavljanja podobe človeške osebnosti in njenega življenja.«
Obamacare skrbi za Trumpa
V tokratni kampanji je bilo v primerjavi s preteklostjo izrečenih neprimerno manj besed o zmanjševanju javnega dolga, zdravstvu, šolstvu, celo o davčni politiki. Vendar pričakovanja niso majhna. Trump lahko računa na glasove tistih, ki jih najbolj tare Obamova zdravstvena reforma, in teh ni malo. Prav v tem obdobju prihajajo z različnih koncev ZDA poročila o velikih zvišanjih premij zdravstvenega zavarovanja. »Prijatelj in svak imata vsak svoje majhno podjetje in pravita, da je postalo zdravstveno zavarovanje predrago, saj zavarovalnica zahteva dva tisoč dolarjev na mesec! To je nerealno,« pravi George Stumpf, ki od Trumpa pričakuje tudi ustvarjanje bolje plačanih delovnih mest in ustavitev pritoka mamil čez mejo z Mehiko.
Trumpa bodo volili tisti, ki jim je pomembno obdržati čim več pravic do posesti orožja, goreči nasprotniki splava in tisti, ki si najbolj želijo ustaviti nezakonite priseljence z juga. Pri tem zadnjem Trump sledi dolgoletni politiki republikanske stranke proti legalizaciji statusa nezakonitih priseljencev, le da je v nekem trenutku storil še korak naprej in napovedal, da bi jih vse izgnal (kasneje je to omilil). Mnogi republikanski volilci pravijo, da proti priseljevanju nimajo nič, saj je država navsezadnje nastala s potomci prišlekov, da pa mora potekati zakonito, kar je simpatično stališče tudi za del zakonitih priseljencev v ZDA, ki so se držali pravil in šli čez mukotrpno birokracijo.
Ob vseh diametralno nasprotujočih si stališčih in razlikah imata Trump in Hillary Clinton tudi nekaj zelo skupnega: zaradi nepriljubljenosti nasprotnika lahko računata na znaten del glasov proti. Nepriljubljenost pri obeh dosega rekordne vrednosti, trenutno je pri obeh okoli 55-odstotna. To pa odpira vprašanje o volilni udeležbi – namreč koliko razočaranih volilcev se v torek sploh ne bo podalo na volišča. To je lahko celo odločilno za razplet. Združene države so namreč politično precej razklane na pol. Odstotkovno gledano le majhen del volilnega telesa niha med eno in drugo opcijo – Barack Obama je denimo leta 2012 Mitta Romneyja v številu elektorskih glasov premagal s 332 proti 206, a skupno je dobil le 3,9 odstotka glasov več od republikanskega tekmeca.
»Po eni strani se obeta nizka volilna udeležba. Po drugi pa je, sodeč po raziskavah centra Pew Research, letos rekordno zanimanje za predsedniške volitve – celo večje kot leta 2008, ko je bila motivator možnost izvolitve prvega temnopoltega predsednika,« pravi profesor Geoff Skelley, strokovnjak za volitve na ameriški univerzi v Virginiji. Kdo je bil glavni motivator zanimanja letos, je jasno. O tem, ali se je izplačalo, pa bo porota podala razsodbo v torek.
59-odstotna prednost med Latinskoameričani
Pri demokratki Hillary Clinton računajo, da se ni. Bivša zunanja ministrica končuje svojo drugo, več kot osemnajst mesecev dolgo predsedniško kampanjo. Vodila jo je precej klasično, a vsaj v enem vidiku je netipična in zgodovinska: prvič se lahko zgodi, da bo na čelo Združenih držav pripeljala žensko. Pomen takšnega razpleta je morda nekoliko zbledel, deloma zaradi tega, ker je bila izvolitev Obame še večja prelomnica, deloma pa zaradi same kandidatke, ki je dolgoletna politična prvokategornica, ki so je mnogi naveličani. Vseeno je za del volilcev, ali bolje volilk, njena mogoča izvolitev magnet. Razumejo jo kot vsaj simbolično prelomnico za nežnejši spol in njegove težnje k enakosti, ki je po številnih statističnih kazalnikih še ni na obzorju.
Če so Trumpovi najbolj zvesti volilci belopolti moški delavskega razreda, so pri Clintonovi to prepričljivo ženske. Sredi oktobra jo je podpiralo devetnajst odstotkov žensk več kot Trumpa, razlogi za to pa so precej jasni. Pravzaprav bi bilo mogoče pričakovati še večjo prednost Clintonove. In ženske so v preteklosti že veljale za odločilen dejavnik na volitvah – pred leti je v strategijah političnih kampanj denimo posebno pozornost dobila skupina, ki so ji nadeli ime »nogometne mame«, med katere so šteli tipične ženske iz predmestja, ki popoldne vozijo otroke na športne aktivnosti.
Tudi Latinskoameričani večinsko podpirajo Clintonovo, in to s še neprimerno večjim naskokom kot ženske – anketa ta teden je pokazala, da ima nekdanja zunanja ministrica med njimi kar 59-odstotno prednost pred Trumpom. Podobno, čeprav ne tako očitno, je bilo že pri Obami, ki je leta 2012 dobil 44 odstotkov latinskoameriških glasov več kot Romney, potem ko je slednji zavrnil priseljensko reformo. Letos se zgodba ne le ponavlja, ampak jo je Trump s svojimi stališči do priseljencev še dodatno razburkal. Clintonova na drugi strani obljublja sprejetje priseljenske reforme, čeprav jo bo zelo težko spravila čez kongres, če bodo republikanci nadzirali vsaj en dom, kar je zelo verjetno. Bo pa verjetno poskušala, potem ko je Obami tu spodletelo, ker je ves prvotni politični kapital porabil za zdravstveno reformo. Latinskoameriški volilci sicer niso a priori naklonjeni demokratom – ne nazadnje so lahko zaradi tesnih družinskih vezi in precej močne krščanske identitete v nekaterih pogledih bliže republikancem. So pa letos takšni argumenti zaradi Trumpovih afer na majavih nogah.
Druga velika etnična manjšina, ki bo večinsko volila Clintonovo, so temnopolti. Začetek ljubezni sega v čas predsedovanja Billa Clintona, ki so mu zaradi njegove priljubljenosti med temnopoltimi – in ker je bil »slep za barvo kože« – simbolično rekli kar prvi temnopolti predsednik. Preden je to potem postal Obama, pa je nekaj naklonjenosti izpuhtelo. Letošnji prvi podatki o predčasnem glasovanju v pomembni nihajoči zvezni državi Severna Karolina, kjer so temnopolti lahko ključni za zmago, kažejo upad njihove volilne udeležbe. Zato je na teren odšel tudi Obama, ki je v Severni Karolini leta 2012 dobil 91 odstotkov temnopoltih glasov, da jih spodbudi h glasovanju za Clintonovo, ki pa bo temnopoltim težko ponudila več, kot so si upali pričakovati od zdajšnjega predsednika. Sicer pa so tudi pripadniki večine drugih etničnih manjšin v ZDA bolj naklonjeni demokratki, in to ni zanemarljivo. Številke ameriškega statističnega urada namreč kažejo, da ti predstavljajo že 31 odstotkov vseh volilnih upravičencev v ZDA.
Meteor je manjša katastrofa kot Trump ali Clintonova
Sredi oktobra je prišla na dan zabavna anketa, v kateri so o predsedniških kandidatih spraševali mlade Američane. Izkazalo se je, da si jih 23 odstotkov bolj želi, da v Zemljo trešči meteor, kot pa da je izvoljen ali Trump ali Clintonova. Njuna umazana tekma je številne v starosti od 18 do 35 let odvrnila od politike. Mladi so skupina, ki je ključno pripomogla k izvolitvi Obame leta 2008, Clintonova pa ima z njo manj sreče, saj se je srce večini ogrelo za senatorja Bernieja Sandersa in ni prav jasno, koliko jih bo na volilni dan obkrožilo njeno ime zato, ker jo zdaj podpira tudi poraženi senator iz Vermonta. V vsakem primeru pa predstavljajo skupino, pri kateri ima bistveno prednost pred Trumpom.
Ne nazadnje je ena njenih osrednjih predvolilnih obljub, da bo končno nekaj postorila glede zadolževanja študentov. Zaradi dragih šolnin večina mladih v ZDA ne more do višje izobrazbe, ne da bi že v mladih letih za to vzela kredite, ki jih potem odplačuje še dolga leta, oropana za osnovno ekonomsko samostojnost na začetku profesionalne kariere. V ZDA ima 60 odstotkov študentov dolg, ki ga vzame zaradi šolanja, v povprečju pa je na začetku visok 28.400 dolarjev. Študentski dolgovi znašajo skupno več kot vsi dolgovi Američanov za avtomobilske kredite, Clintonova pa zato obljublja, da bo omogočila reprogramiranje in različne olajšave.
Ker je političarka popolnoma druge baže kot Trump, so zelo drugačni tudi številni razlogi, zakaj bodo Američani in Američanke na volilnem listku obkrožili njeno ime ali pa so to že storili – udeležba na predčasnih volitvah je letos velikanska, do torka naj bi glas oddalo 46 milijonov Američanov. En razlog so politične izkušnje. Če je Trumpova prednost njegova neobremenjenost s politiko in nevpletenost v washingtonske kroge, Clintonova poudarja svojih trideset let v politiki, ko je bila senatorka, zunanja ministrica, prva dama. Nekateri volilci prav zato stavijo nanjo. »Ima Hillary napake? Da. A mnogo bolj pri srcu mi je nekdo, ki pozna svet in kampanje ne utemeljuje na jezi. Glavni razlog, zakaj jo podpiram, je ta, da se ob njej počutim varneje, ima boljšo presojo, več političnih izkušenj. Bila je zunanja ministrica in je že pokazala, da se zna pogajati s tujimi voditelji,« pravi volilka Holly iz Pensilvanije.
Njena prijateljica Dale pa je med tistimi, ki bodo Clintonovo volili zato, ker se preprosto bojijo možnosti, da bi o ameriški varnosti odločal Trump. »Velik del moje podpore Hillary Clinton izvira iz strahu pred Donaldom Trumpom. Mislim, da ima tenko kožo, in ne bi hotela, da se pogaja s tujimi državami, če bi to počel na način, kot vodi svojo kampanjo. Mislim, da ima ona široko znanje, ki njemu preprosto manjka. Nima izkušenj pri vladanju, v politiki, v zunanjih zadevah,« pravi in dodaja: »Večina tistega, kar je počel v življenju, je bila namenjena osebni koristi. Ne razume stisk pravih Američanov. V bistvu je ameriško ljudstvo v temeljih izrabil, medtem ko se je Hillary Clinton borila za tiste z dna in za zapostavljene.«
