Čeprav se zdi, da sta kandidata za ameriškega predsednika le dva, jih je v resnici 366. Toliko se jih je prijavilo ameriški zvezni volilni komisiji. Kajti za ameriškega predsednika lahko kandidira vsak ameriški državljan, starejši od 35 let. Na vsakih volitvah se jih prijavi nekaj sto. Resno kampanjo jih ima le kakšnih deset odstotkov, možnosti za izvolitev pa navadno le dva.
Toda to ne pomeni, da Američani nimajo možnosti izbire. Imajo jo in nekaj izbranih je prav posrečenih kandidatov, ki bi po svoji bizarnosti mirno konkurirali Donaldu Trumpu.
Za poplačilo posojil in ukinitev kapitalizma
Začnimo z resnimi kandidati. Zelena stranka Amerike kandidira Jill Stein, zdravnico in aktivistko, ki je kandidirala že leta 2012 in ima ta hip še vedno rekord v številu glasov, ki jih je kadar koli dobila ženska kandidatka za ameriškega predsednika. Tudi letos kotira zelo visoko – na volitvah naj bi zasedla četrto mesto, zapisana bo na volilnih lističih 40 zveznih držav. Kar je za aktivistko, specializirano za zdravstvene probleme, povezane z okoljem, več kot razveseljivo. Vodi več iniciativ, ki nasprotujejo okoljskemu rasizmu, močno se zavzema za pravice ameriških Indijancev. Nazadnje so jo aretirali septembra letos zaradi obtožbe, da je z razpršilom uničevala buldožer, ki je gradil plinovod v Dakoti. Na sodišču se je zagovarjala, da je to storila zato, ker podpira boj Sjuksov proti plinovodu. Steinova tudi podpira odprto imigracijo in osvoboditev vseh žvižgačev, Edwarda Snowdna pa bi kot predsednica celo vzela v svoj kabinet. Najbolj se je priljubila volilcem z obljubo, da bi država pod njenim vodstvom izbrisala milijardo dolarjev študentskih posojil.
Če se vam to zdijo za Ameriko radikalne ideje, se vam bo zdel predstavnik Socialistične stranke Amerike Emidio Mimi Soltysik pravi disident. Njegova stranka, ki ima lepo zgodovinsko tradicijo tja od začetka 20. stoletja, se zavzema za nič manj kot za ukinitev kapitalizma. Ne za reformo, za ukinitev. Soltysik je pravi ameriški proletarski junak, njegov oče je bil varilec in Soltysik se spominja, kako je oče zaradi varilskega ognja začasno oslepel, njegova koža pa je bila barve burgundca, kot jo je opisal ameriški predsedniški kandidat, ki je kasneje tako kot Bruce Springsteen postal rocker ter se preselil v Los Angeles. Namesto glasbene kariere je doktoriral iz političnih znanosti, med študijem pa je poprijel za vsa mogoča dela. Hvali se s tem, da je verjetno postavil svetovni rekord v tem, kolikokrat so ga odpustili. Njegov socialistični idol je zapatistični junak komandant Marcos, čisla pa tudi Marxa.
Legalizirana marihuana in prepovedan alkohol
Med kandidati je seveda še več posebnežev. Dan Vacek denimo je predsedniški kandidat stranke Legal Marijuana Now. Ni treba preveč ugibati, kaj je glavni poudarek njegovega programa: zaščita pravice do lastnega vrtička na vsem ozemlju ZDA. Vrtička marihuane, seveda. Poleg tega bi iz kazenskih kartotek posameznikov izbrisal vse v preteklosti storjene prestopke v zvezi z marihuano in prepovedal teste prisotnosti drog na delovnem mestu. Prepričan je namreč, da je prohibicija marihuane kriva za rasno nepravičnost pravnega sistema in več nasilja. Vacek je kandidiral že na več volitvah, nazadnje pred dvema letoma za državnega tožilca države Minnesota.
Na drugi strani substanc pa je Jim Hedges, kandidat Prohibicijske stranke. V resnici je ta stranka najstarejša »tretja stranka«, kot imenujejo stranke, ki niso republikanske ali demokratske. Prohibicijska stranka si že 137 let prizadeva za popolno prepoved alkohola. Svoje kandidate imajo na vsakih predsedniških volitvah, najboljši rezultat pa so dosegli leta 1892. Na volitvah leta 2012 so bili vpisani na volilni listek v le eni zvezni državi in prejeli 518 glasov. Hedges tokrat upa na vsaj tisoč glasov, njegov volilni štab pa je bil kar v jedilnici njegove hiše. In če mislite, da predsedniški kandidat Prohibicijske stranke nikoli ni pokusil alkohola, se motite: novinarju Guardiana je priznal, da v družbi včasih v kozarec alkohola pomoči žlico in jo poliže. Najraje liže šampanjec.
Gejevski krotilec tigrov
Vsi ti kandidati skupaj pa še zdaleč ne zbujajo tolikšne – predvsem medmrežne – medijske pozornosti kot Joseph Schreibvogel Morando alias Joe Exotic. Trdi namreč, da njegove posnetke na youtubu spremlja 17 milijonov ljudi. Gledalce privablja z mešanico gejevske estetike, mečkanja tigrov in pesmi Fredyja Milerja v slogu countryja. Poleg tega je Joe Exotic, ki je po poroki prevzel možev priimek, tudi lastnik enega večjih zasebnih ameriških živalskih vrtov. Trdi, da je to največji svetovni živalski vrt za tigre. Greater Wynnewood Exotic Animal Park je leta 1997 ustanovila njegova družina kot spomin na njegovega brata Gerolda Schreibvogla, ki ga je povozil pijani voznik. Park je bil že večkrat obtožen krutega ravnanja z živalmi, v njihovi oskrbi je v enem letu umrlo 23 tigrovih mladičev. Pred tremi leti je tiger napadel eno izmed delavk, ki je potrebovala šest operacij, preden se je ponovno vrnila na delo. Trenutno ni jasno, ali je park bankrotiral ali ne. Joe Exotic trdi, da so vsa namigovanja o tem del napadov nanj v času predvolilne kampanje, zaradi katere pa ni spremenil svoje zares fine frizure.
Joe Exotic še zdaleč ni najbolj bizarni predsedniški kandidat. Hudo konkurenco ima vsaj v dveh kandidatih. Princess Khadijah M. Jacob-Fambro je kandidaturo vložila takoj po predsedniških volitvah leta 2012, in sicer z enim samim namenom: da je na vlogi za roko zaprosila raperja Lil Wayna. Huda konkurenca pa je tudi njegovo kraljevo veličanstvo Caesar Saint Augustine de Buonaparte Emperor of the United States of Turtle Island. Vse to je uradno ime kandidata, ki redno na vseh predsedniških volitvah kandidira že od leta 1996, ker je prepričan, da svet »vodijo spake, ki uničujejo ljudi, ki bi res lahko kaj spremenili«.
Pa naj še kdo reče, da so volitve dolgočasne.
