Devet milijonov funtov je majhna vsota v primerjavi s petinštirideset milijoni evrov, kolikor je zaradi ene črke izgubila slovenska družba Kolektor Koling, ko je skupaj z zagrebško Tehniko sodelovala na natečaju za posel rekonstrukcije in razširitve potniškega terminala splitskega letališča Resnik. Čeprav je ponudbo slovensko-hrvaškega konzorcija v višini petinštirideset milijonov evrov Letališče Split izbralo kot najboljšo in najbolj ugodno, so natečaj razveljavili po pritožbi drugouvrščenega konzorcija Kamgrad in Viadukt iz Zagreba ter KFK Tehnike iz Dugega Sela, katerih ponudba je bila za milijon evrov dražja.
Zagrebški konzorcij se je namreč pritožil hrvaški državni komisiji za kontrolo postopkov javnega naročanja zaradi tega, ker so v ponudbi slovenskega podjetja med nekaj tisoč stranmi dokumentacije in pet tisoč petsto postavkami seznama stroškov opazili štiri napake, vse štiri pri jamstvih Nove Ljubljanske banke – pri »mjesto podnošenja« piše »Sektor za trgovinsko bančništvo, Oddelek za garancijske posle«, kot podpisnici jamstva pa sta navedeni »namestnica direktorice in vodja oddelka« in »direktorica sektorja«, poleg tega na nekem drugem mestu namesto »pomenutog« piše »spomenutog« – nakar je državna komisija natečaj razveljavila z nadvse resnim pojasnilom, da ponudba Kolektor Kolinga ni bila oddana v hrvaškem jeziku!
Črka je, kot vidite, vrag – z eno samo črko »s« manj »pomenuta« napačno napisana beseda ni več hrvaška, z enim samcatim »j« več pa je hrvaška »direktorica sektora« postala »direktorica sektorja« – a še večji vrag je beseda: s tema dvema črkama ob samo še štirih besedah, »bančništvo«, »oddelek«, »namestnica« in majhni, komaj opazni veznik »in«, vsa obsežna dokumentacija v ponudbi Kolektor Kolinga in zagrebške Tehnike z vsemi pet tisoč petsto stavki naenkrat tako več »ni bila oddana v hrvaškem jeziku«, oziroma – logično – naenkrat je bila napisana v slovenščini!
Mogoči sta samo dve razlagi: ali je hrvaški jezik, kar bodo Hrvati težko priznali, tako podoben slovenskemu, da se na nekaj tisoč straneh besedilo razlikuje v treh ali štirih besedah in nekaj črkah, ali je slovenski jezik – kar bodo Hrvati priznali še težje – toliko superioren nad hrvaškim, da lahko z vsega nekaj besedami in črkami ves obsežen opus Miljenka Jergovića prevede v slovenščino!
Preveril sem in ostrmel: zadnji Jergovićev prevod v slovenščino je »Levijeva tkalnica svile« – ena sama spremenjena črka, »o« v »l«, je torej prevedla »Levijevu tkaonicu svile« iz hrvaščine v slovenščino! Ena sama črka! Poznam človeka, čistokrvnega Hrvata iz ugledne zagrebške družine, tako oče kot ded in babica so se rodili v Zagrebu – ime mu je Lovro Škrinjarić – ki so mu na občini po pomoti v priimek zapisali črko »č« in čez noč je postal Slovenec Lovro Škrinjarič, predsednik Stranke slovenskega naroda in najbolj zagrizen slovenski nacionalist, ki je svoj čas, morda se boste spomnili, grozil z referendumom proti vstopu Hrvaške v Nato!
Črka, beseda in jezik so vrag, od vseh jezikov pa je največji vrag slovenščina.
Kot botulin tipa H – najmočnejši znan strup, katerega en samcat kristal, velik kot peščeno zrno, je dovolj, da ubije deset tisoč ljudi, samo štirje kilogrami pa so dovolj, da pobijejo celotno človeštvo na Zemlji – tako slovenski jezik deluje na hrvaški. En samcat kaveljček tega strašnega jezika lahko človeka spremeni v Slovenca, ena samcata črka pa lahko kar deset tisoč strani hrvaškega besedila spremeni v slovenskega. Samo štiri besede slovenščine so dovolj, da ubijejo ves hrvaški jezik.
Poglejte sicer samo tale tekst: samo da sem omenil te štiri besede, pa je moja kolumna – zgledno napisana v čisti hrvaščini – čez noč v časopisu izšla v slovenščini!
Na Hrvaškem so dobro znane te lastnosti slovenščine, tako da se ta mali, na videz nedolžni, v resnici pa izjemno nevaren in zelo strupen jezik hrani na varnem, čim dlje od hrvaščine. Slovenske časopise, na primer, boste v hrvaških trafikah našli samo v času turistične sezone, ko so skupaj z nemškimi in italijanskimi postavljeni dovolj daleč od hrvaških, knjige in časopisi v slovenščini pa se hranijo v Osrednji knjižnici Slovencev v Republiki Hrvaški – ki je, tega sploh niste vedeli, iz varnostnih razlogov v Karlovcu, petdeset kilometrov daleč od osrednje hrvaške Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu – Veliki slovensko-hrvaški slovar Anite Peti-Stančić v izdaji Mozaik knjige pa se menda hrani v armiranobetonskem podzemnem vojaškem bunkerju na Natovem poligonu v Slunju.
Kako so od tam štiri besede pristale v ponudbi slovensko-hrvaškega konzorcija za rekonstrukcijo splitskega letališča in v kolumni Borisa Dežulovića v Dnevniku, hrvaška policija še vedno preiskuje.
Saj vam pravim, beseda je vrag.
