Tako je pred sto leti, potem ko so leta 1918 iz Avstro-Ogrske pohiteli v Kraljevino Jugoslavijo, o Hrvatih pisal veliki Miroslav Krleža: »Hrvati trmasto iščejo nekoga, da se mu podredijo, da podpišejo z njim politični dogovor in da se potem upirajo proti temu dogovoru naslednjih štiristo let.«
Krleža je kot vedno imel prav: petnajst let pozneje so Hrvati prišli izpod Karađorđevićeve krone in jo takoj zamenjali za Hitlerjev plašč, »dogovor, pakt, navdušenje«, že čez štiri leta pa so navdušeno prebegnili v Titovo Jugoslavijo, spet »dogovor, pakt, navdušenje«, in komaj so konec tega stoletja končno prišli iz jugoslovanske zveze, so Hrvati pohiteli v Evropsko unijo. Kako je bilo naprej, veste sami. »Dogovor, pakt, navdušenje in takoj, ko so dogovor podpisali in je ‘altro Signore’ srečno zavladal, se je začel boj proti njemu.«
Kaj je pravzaprav s Hrvati, zakaj je tako, smo izvedeli sto let po Krleži iz neke banalne ankete, ki jo je izvedel Eurostat, ko je raziskoval stanovanjske navade mladih v Evropski uniji. Med mladimi, starimi od osemnajst do petintrideset let, so se za najbolj samostojne in neodvisne po pričakovanjih izkazali mladi Skandinavci, od katerih pri tej starosti samo četrtina še stanuje pri starših – rekorderke so dekleta s Finske, med katerimi jih pri tej starosti samo 14 odstotkov živi v domu staršev – medtem ko so prepričljivo najbolj nesamostojni in najbolj razvajeni v vsej Evropi ter pri tem hujši celo od tradicionalnih maminih sinkov iz Grčije ali Italije, zdaj že veste – mladi Hrvati: med devetnajstim in petintridesetim letom pri mami in očetu živi celo dve tretjini Hrvatic in neverjetnih oseminsedemdeset odstotkov mladih Hrvatov!
Skoraj osemdeset odstotkov med njimi, štirje od petih polnoletnih hrvaških dedcev, živi do štiriintridesetega leta starosti pri mami, tepci v sobi igrajo playstation, po fejsu pišejo žolčne komentarje, organizirajo svetovne revolucije in drkajo na pornhub, velik del njih – raziskavo Eurostata še čakamo – visi na materini dojki tudi pozneje, lepo število njih pa bogme do konca življenja. Svojega ali maminega, statistično to ni pomembno.
Po Eurostatovi raziskavi je tako vse veliko bolj jasno. Hrvati skratka potrebujejo mamo. Oni ne znajo, ne morejo in nočejo sami.
Ponosno, ošabno patriarhalno pleme z Balkana, tetovirani alfa samci, ki se prsijo s svojimi vojaškimi in nogometnimi uspehi in ki so iz svoje zgodovine spisali eno celo maskulinistično mitologijo – v novem hrvaškem parlamentu je na primer od sto enainpetdesetih poslancev samo devetnajst oziroma 12 odstotkov žensk! – so se tako po vseh predpisih osramotili pred Evropo. Medtem ko samo ena od sedmih Fink v starosti od 18 do 34 let živi s starši, je na Hrvaškem četverica od peterice njihovih vrstnikov – zdravih in postavnih mladeničev na višku življenjske moči – še vedno povsem nesposobnih za samostojno življenje in še globoko v četrtem desetletju življenja zjutraj še vedno krmežljavi čakajo, da jim mame pripravijo topel kakav, rogljič ter denar za pivo in stavnico.
Doslej je prevladovalo mnenje, da so od vseh sesalcev na planetu najbolj odvisni od matere slonji mladiči – živali, ki v povprečju živijo tako dolgo kot ljudje, a pri katerih se potomstvo od dojke odstavi pri dopolnjenih dveh letih in šele pri šestih zapusti mater in začenja svoje lastno življenje – a celo poltonski slonji mladiči so majhni dojenčki v primerjavi s Hrvati. To, da po Eurostatovih raziskavah velika večina njih z mamo in očetom živi skoraj do štiridesetega rojstnega dne, pomeni samo to, da s starši živijo praktično do konca: ne zapuščajo namreč oni svojih mam zato, ker so postali odrasli in odgovorni moški, ampak zato, ker so njihovi povsem izčrpani starši v tem času že pristali v domu za stare in onemogle. Ali pa so se odločili, da bodo prekinili mučenje in opravili z otroštvom svojega tepca srednjih let z dedovo lovsko puško in kratkim poslovilnim pismom ob skodelici toplega kakava.
To pojasni tudi mučno zgodovino Hrvatov, s katero se tako strupeno ubada Miroslav Krleža. Kadar namreč »trmasto iščejo nekoga, da bi se mu podredili in z njim podpisali politični dogovor ter da bi se potem upirali temu dogovoru naslednjih štiristo let«, tedaj Hrvati pravzaprav iščejo mamo, s katero bi živeli celih štiristo let in se vseh teh štiristo let, jasno, »upirali temu dogovoru«, vse dokler ostarela mati – vseeno je, ali se imenuje Madžarska ali Avstrija – vsa izčrpana in izžeta ne premine. Da bi šele nato, povsem nesposobni za samostojno življenje, Hrvati začeli iskati žensko, ki bi jim bila nova mama – vseeno, ali se imenuje Jugoslavija ali Evropska unija – in »da bi se potem temu političnemu dogovoru upirali naslednjih štiristo let«.
Eurostatova raziskava pa pojasnjuje tudi psihopatologijo najbolj jezljivih in najbolj gorečih dedcev med temi maminimi sinovi – slavnih hrvaških ustašev s facebooka in twitterja – in njihov zloglasni nacistični pozdrav »Za dom spremni!« (»Za dom pripravljeni!«). Da so »za dom pripravljeni«, to vemo: vprašanje pa je, kdaj bodo »pripravljeni« ta »dom« – zapustiti.
