Ko je Aleksander Čeferin postal predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa), ni neposredno napovedal, da bo huliganskim združbam na Balkanu stopil na prste. Problematiko je v nedavnem pogovoru za Objektiv ocenil kot težavo različnih držav in sistemov: »Če se država ne vključi v reševanje problemov, ne moremo narediti nič, največ preglavic pa povzročajo najšibkejše države. Na Balkanu bi morali ukrepati represivni organi. Uefa lahko sodeluje tako, da pritiska na vlade, se z njimi povezuje, ne more pa sprejemati pravil in zakonov.«
Čeferin ni edini visoki nogometni funkcionar, ki se je razgovoril o divjanju navijačev v deželah nekdanje Jugoslavije. Tudi njegov predhodnik Michel Platini, ki je padel pod bremenom obtožb o korupciji, je pred letom dni izjavil, da se Uefa bori za izkoreninjenje huliganstva v jugovzhodni Evropi. Posebej se je osredotočil na območje Balkana. »Ne bo preprosto. Imamo ničelno toleranco do nasilja, zato sproti kaznujemo pobudnike incidentov, vendar nismo vedno uspešni,« je priznal Michel Platini. Francoz je v času vodenja Uefe v zvezi z divjanjem navijačev obiskal tako srbski kot hrvaški državni vrh, a njegovi poskusi niso pripomogli k zaustavitvi incidentov.
Balkan je že desetletja znan kot žarišče huliganstva, ki deluje kot tempirana bomba. Maja 1990 se je razvpita neodigrana tekma med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo vpisala v zgodovino kot simbolni začetek razpada jugoslovanske države, potem ko so hrvaški in srbski huligani podivjali na stadionu Maksimir. Navijači Crvene zvezde na čelu z oboroženim Arkanom so kakšno uro pred predvidenim začetkom tekme prebili zaščitno ograjo in se znesli nad običajnim zagrebškim občinstvom. Reakcija Dinamove navijaške skupine Bad Blue Boys je bila takojšnja. Vdrli so na igrišče, a jih je na poti do južne tribune zaustavila policija, kar je privedlo do silovitega spopada. V pretep se je vmešal tudi kasnejši zvezdnik hrvaškega nogometa Zvonimir Boban, ki je z udarcem kung fu pokosil policista. Zagrebški stadion je v hipu postal poligon za izlivanje nacionalnih čustev, kar je privedlo do sovražnega napenjanja mišic med Hrvati in Srbi. Ko so stadion po več urah izpraznili, so se neredi preselili na ulice, kjer so zagoreli avtomobili, več ljudi je bilo huje poškodovanih.
Podobni incidenti, tudi s smrtnimi žrtvami, so na Balkanu del vsakdana. Le tri dni pred Natovim bombardiranjem Beograda leta 1999 se je nogometna tekma med Crveno zvezdo in Partizanom na stadionu Marakana spremenila v popoln kaos. Enemu od policistov so med pretepom zarili oster del polomljenega stola v vrat, da je komaj preživel, medtem ko je privrženca Crvene zvezde Aleksandra Radovića do smrti zadela izstreljena raketa, ki so jo prižgali na drugi strani stadiona.
Napetosti so se po razpadu Jugoslavije preselile tudi na druge stadione po državi. Mediji so pisali o večjem spopadu navijaških skupin Beograda in Rada na Banjici. Ko je policija uporabila strelno orožje, je naboj v roko zadel snemalca srbske radiotelevizije, varuhi reda in miru pa so navijače beograjskega Rada mirili tudi v Vlasotincu, Kuli, Smederevu, Šapcu, Kruševcu in drugih krajih.
Srbija: grožnje novinarki Brankici Stanković
Predvsem v Srbiji so podivjane horde z navijaških tribun močno povezane z organiziranim kriminalom, oblasti pa nimajo ne moči ne interesa, da bi ekstremnim skupinam stopile na prste, kar je pred časom priznal srbski premier Aleksandar Vučić. Zdi se, da so navijači v nekaterih primerih postali celo močnejši od države, zato imata srbska oblast in policija precej zvezane roke. V Beogradu je prejšnji mesec obilo prahu dvignil umor enega najvplivnejših navijačev Partizana Aleksandra Stankovića, ki so ga poznali tudi pod vzdevkom Sale Mutavi. Stanković, ki je bil pred leti pravnomočno obsojen zaradi trgovanja z drogo, a se je odhodu v ječo vztrajno izmikal, je v strelskem obračunu s črnogorsko mafijo obležal v krvi ravno v trenutku, ko je sedel v svojega audija. Tudi ta primer kaže na očitno prepletenost navijačev in kriminala, vpliv zloglasnih navijaških skupin na vse plasti srbske družbe pa je že zdavnaj presegel meje obvladljivosti.
Huligani so v času izrazite politične nestabilnosti dobili tihi mandat, da so se v javnosti začeli predstavljati kot pomembna družbena skupina. Navijaškim skupinam so dali agresiven zagon predvsem vojni zločinci, ki so se po vojni vihri v nekdanji skupni državi postavili na vodilne položaje vse močnejše navijaške armade. Njihovi nasledniki jih častijo kot apostole in vestno skrbijo za ohranjanje skrbno oblikovane ideologije. Huliganom pri njihovem hitrem vzponu ni bilo dovolj, da so pridobili močan vpliv zgolj v nogometnih klubih. Želeli so aktivno sodelovati v vsem družbenem in političnem življenju v državi, zato so med ljudmi – tudi s podporo domače nacionalistične politike – vztrajno sejali strah.
Leta 2010 so zunaj športnih okvirov v organiziranem napadu na homoseksualno skupnost v času prve parade ponosa z javno podporo pravoslavne cerkve razbijali po beograjskih ulicah in ranili 140 ljudi. Med drugim so napadli nacionalno radiotelevizijo, kamenjali so francosko, nizozemsko in avstrijsko veleposlaništvo, znesli so se nad sedežema Srbske demokratske stranke in Socialistične partije Srbije.
Srbska raziskovalna novinarka Brankica Stanković je pred leti v slavni oddaji Insajder predstavila največ javnosti zamolčanih podrobnosti o povezavah navijaških skupin z organiziranim kriminalom in politično desnico. Od takrat se je njeno življenje spremenilo v pekel, zato ji je država zagotovila neprestano policijsko varstvo. Navijači Partizana so ji posvetili pesem, v kateri ji grozijo, da bo končala tako kot umorjeni novinar Slavko Ćuruvija.
V Insajderju so brez cenzure z imeni in priimki razkrinkali srbsko navijaško podzemlje in objavili zgodbe, kako navijači vodijo nogometne klube, maltretirajo in ustrahujejo vodilne funkcionarje, pretepajo nogometaše, jim grozijo s pištolami, slačijo drese, odvzemajo kapetanske trakove, razbijajo njihove avtomobile ...
»Počutim se odvratno, saj živim v državi, ki ne pozna človeške vesti. V teh razmerah sem se znašla samo zato, ker sem opravljala svoje delo. Nekateri ljudje mi pravijo, da sem si sama kriva, a ni tako. Nisem si sama izbrala takšnega življenja, da se ne morem niti sprehoditi po ulici,« je dejala Brankica Stanković v enem izmed zadnjih intervjujev, svojo agonijo pa je podrobno opisala tudi v knjigi z naslovom Insajder, moja zgodba.
Znan beograjski politični antropolog Ivan Čolović je pred leti zapisal, da srbski navijaški huligani živijo v prepričanju, da predstavljajo vse, kar je dobrega v Srbiji. »Menijo, da so eden od vodilnih stebrov srbskih nacionalnih interesov in srbske identitete. Mislijo, da so čuvaji srbske junaške tradicije in pravoslavne vere. Njihov cilj je, da prednjačijo v vsaki bitki za Srbijo. Ni jih treba niti poklicati, saj se pojavijo sami. Pripravljeni so, da ubijajo, požigajo in rušijo za 'našo stvar',« je kritičen Čolović. Opozoril je, da prioriteta teh navijačev ni podpiranje lastnega kluba ali reprezentance, zato je spomnil na transparent »Kosovo je Srbija«, ki je že v šesti minuti tekme med Italijo in Srbijo leta 2010 v Genovi izzval niz incidentov in prekinitev tekme. Osrednji akter takratnega dogajanja na tribunah stadiona v Genovi je bil eden od najprepoznavnejših srbskih huliganov Ivan Bogdanov, ki si je telo poslikal z motivi ročne bombe, mrtvaške glave, največjega srbskega pravoslavnega hrama ...
Hrvaška: zlomljene kosti in puške
Državna oblast poskuša preprečiti serijo incidentov tudi na Hrvaškem, kjer prevladujeta navijaški skupini iz Zagreba in Splita. Policija se temeljito pripravi na vsak derbi med Dinamom in Hajdukom, vendar ji divjanja ne uspe vedno preprečiti. Pri naših južnih sosedih ni nič nenavadnega, da se navijaški skupini spopadeta na nevtralnih prizoriščih zunaj stadionov, kot so počivališča na avtocesti med Zagrebom in Splitom, ali v mestnih središčih. Zagrebški navijači so po osamosvojitvi države ostro protestirali proti posredovanju prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, ki je Dinamo preimenoval v Croatio, zaradi česar je morala na zagrebških ulicah večkrat posredovati policija, uničenih je bilo tudi nekaj mestnih tramvajev.
Zloglasna skupina Bad Blue Boys se skoraj vsako leto znajde v središču incidentov ob evropskih gostovanjih Dinama. Ko so Zagrebčani leta 1990 gostovali v Bergamu, se je njihova navijaška horda zapletla v krvav spopad s posebno enoto italijanske policije, da so pokale človeške kosti, zlomljenih je bilo tudi nekaj policijskih pušk. Štiri leta kasneje jo je huje skupil francoski policist v Auxerru, zaradi česar je Uefa kaznovala Dinamo z enoletno prepovedjo nastopanja v evropskih tekmovanjih. Zagrebčani so leta 1997 divjali tudi v Zürichu, kjer so po mestu razbijali trgovinske izložbe in prevračali avtomobile. Leta 2002 so Bad Blue Boys v Baškem jezeru na avstrijskem Koroškem prekinili prijateljsko tekmo s Slovanom in povzročili splošen kaos. Nogometašem Dinama so grozili s pestmi in med drugim urinirali po kotni zastavici. Pred desetimi leti so v Antalyi v Turčiji svojim igralcem grozili s smrtjo, če bodo igrali pripravljalno tekmo z Beogradom.
Nevarnostim se ne morejo izogniti niti v Dalmaciji. V splitskem naselju Stobreč je ravno pred mesecem dni nastradal eden najboljših hrvaških nogometnih sodnikov Bruno Marić. Ko je obedoval s svojim odvetnikom Vladimirjem Gredeljem, je v restavracijo v boksarskih rokavicah in s palicami v rokah vdrla skupina desetih zamaskiranih navijačev Hajduka in napadla Marića, ki mu v Splitu očitajo preveliko naklonjenost Dinamu.
»Dobil sem nekaj zahrbtnih udarcev. Če mi ne bi na pomoč priskočili natakarji in drugi gostje restavracije, bi me morda celo ubili,« je povedal Bruno Marić, ki je imel pri sebi tudi pištolo, vendar je ni uporabil. Priznan nogometni sodnik je bil v Splitu že večkrat deležen številnih žaljivk, nekdanji predsednik nadzornega odbora Hajduka Ljubo Pavasović Visković mu je po derbiju z Dinamom celo zagrozil, da »Splita ne bo zapustil živ«.
V tem dalmatinskem mestu je nedavno doživel napad eden najvplivnejših hrvaških funkcionarjev Zdravko Mamić, ko so ga huligani pred vrati sodišča obmetavali z baklami. Pred poldrugim letom je Torcida prevzela odgovornost tudi za napad na nekdanjega selektorja članske reprezentance Nika Kovača in funkcionarje hrvaške nogometne zveze na avtocestnem počivališču.
Splitsko navijaško dogajanje od letošnjega poletja spoznava tudi slovenski trener na klopi Hajduka Marijan Pušnik. Kmalu po prevzemu funkcije je Pušnik na eni od tiskovnih konferenc povedal, da dobiva grožnje zaradi igralcev, ki so jih pripeljali v klub. »Navijači v veliki meri upravljajo s Hajdukom, saj so postali 25-odstotni delničarji kluba. Na eni strani je čutiti veliko pozitivnosti, saj mesto resnično živi s klubom, dogajajo pa se tudi stvari, ki ne spadajo neposredno v nogomet. Govorim o vpletanju v naše delo, česar jim ne dopuščamo,« pravi Marijan Pušnik, ki ga navijači prek družbenih omrežij obveščajo o nočnem življenju njegovih igralcev. »Ko so navijači enega od ukrajinskih igralcev prevečkrat videli v nočnih lokalih, so poslali jasno sporočilo, kako se morajo igralci obnašati,« je pristavil Pušnik.
Hrvaški ekstremni navijači so se večkrat osramotili pred očmi mednarodne javnosti tudi v času reprezentančnih tekem. Nazadnje so divjali na letošnjem evropskem nogometnem prvenstvu v Franciji, kjer je kockastim grozil celo izgon iz tekmovanja. Hrvaška nogometna zveza (HNS) je redna plačnica v blagajno Uefa zaradi pobesnelih navijačev na reprezentančnih tekmah, saj jo evropska zveza kaznuje predvsem zaradi uporabe pirotehničnih sredstev, žaljivega obnašanja, pretepanja s policijo, petja rasističnih pesmi, izobešanja simbolov s sporno vsebino, fašističnih izpadov in podobnega. Ko se je lani v Splitu na tekmi med Hrvaško in Italijo na zelenici pojavil kljukasti križ, je Uefa stadion Poljud nemudoma zaprla za reprezentančne tekme in HNS naložila visoke kazni. Ko je hrvaška vrsta oktobra letos gostovala v Skadru v Albaniji, kjer se je pomerila z reprezentanco Kosova, pa je ves stadion vzklikal protisrbska gesla. Hrvaški navijači so vzbujali pozornost tudi z ustaškimi parolami in poveličevanjem hrvaškega vojnega zločinca ter voditelja Neodvisne države Hrvaške Anteja Pavelića, kar pravzaprav počnejo na vsaki tekmi.
Balkanski trikotnik
»Tekmovalni nacionalizem med Srbi in Hrvati je bil na športnih prizoriščih vedno na robu agresivnosti in sovražnosti,« pravi sociolog Gregor Tomc s katedre za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Tomc meni, da gre v tem primeru za drugačen pojav kot pri drugih narodih. »Slovenci smo bili vselej bolj defenzivno nacionalistično naravnani. Ves čas smo poudarjali svojo lastno kulturno specifičnost, medtem ko so Srbi in Hrvati v ospredje potiskali pomembnost naroda. Poudarjali so svojo pomembno politično vlogo in ves čas tekmovali med seboj. Agresivnost je postala del njihovega nacionalnega značaja,« pravi Gregor Tomc, ki je opozoril še na pojav frustracij ob razpadu jugoslovanske države.
Mitologija naroda z geslom »Srbija do Tokia« je v tistem času postala smešna in neprepričljiva, meni. »Klimo sovraštva spodbujajo navijači. To so praviloma mladi moški, ki so že sami po sebi nagnjeni k radikalnosti in agresivnosti. Upoštevati moramo, da so številni med njimi v času gospodarske krize postali nezaposleni ali nezaposljivi, kar pomeni, da so v veliki socialni stiski. Za večino je nasilje v športu edini ventil, ki ga poznajo, da lahko sproščajo osebne frustracije.«
Profesor Tomc pravi, da je nacionalizem v balkanskih državah postal legitimen, saj tudi politična elita uporablja skrajno nacionalistični diskurz. »Nekateri ministri na Hrvaškem zagovarjajo ustaške ideje, močan vpliv v hrvaški družbi ima tudi Rimskokatoliška cerkev, ki je usmerjena skrajno desno. Nič presenetljivega ni, da mladi ljudje podivjajo na športnih tekmah. Zdi se, da je nastal nekakšen balkanski trikotnik. Če so v bermudskem trikotniku izginjale ladje in letala, v balkanskem trikotniku izginja šport, ki bi moral biti v bistvu namenjen zabavi in užitku, a je postal izgovor za obujanje nacionalizma iz 19. stoletja, ki vsebuje polno nekreativne agresije,« je pojasnil.
Korenine nacionalističnih idej na Balkanu so izredno globoke, pravi Tomc, zato bodo periferne države z evropskega roba in s šibko gospodarsko močjo stežka reševale probleme svojih mladih ljudi. Poudaril je, da se je balkanski nacionalizem vseskozi pojavljal in obnavljal. Omeniti velja zgolj hrvaško pomlad (Maspok) z začetka 70. let prejšnjega stoletja in zadnjo balkansko vojno dvajset let pozneje. »Tako politične kot kulturne elite so tovrstnemu diskurzu dale veljavo in legitimnost. Ker je duh ušel iz steklenice, ga države ne morejo več nadzorovati. Politika je pri vsem tem aktivno sodelovala, zato bi morala sprejeti svojo odgovornost. Vsi so se zavedali, da je mlade ljudi precej preprosto uporabiti za dosego ekstremnih ciljev. In če ti mladi ljudje živijo v negotovosti glede tega, kakšna bo njihova prihodnost, zelo radi poiščejo tarče, na katere zvrnejo krivdo za svoje osebne in družbene probleme,« opozarja Gregor Tomc.
