»La guerra del futbol«, po naše »nogometna vojna«, pa tudi »100-urna vojna« je bil spopad med srednjeameriškima državama Hondurasom in Salvadorjem. A najprej je bila tekma, natančneje tri tekme, za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 1970 v Mehiki. 8. junija 1969 so igrali v Hondurasu. Tisoči navijačev so že ponoči s kamenjem napadli hotel, v katerem so bivali gostujoči Salvadorci. Domačini so utrujene, neprespane goste premagali z 1:0. Za nameček so domači navijači po tekmi napadli trgovine v lasti Salvadorcev. Mimogrede, v Salvadorju se je zaradi poraza ustrelila 18-letna Amelia Bolanios. Postala je narodna herojka.
Toda reprezentanca Hondurasa je morala na gostovanje in jasno je bilo, da se jim ne piše nič dobrega. Nekaj dni kasneje so na povratno tekmo nogometaše Hondurasa pripeljali z oklepniki. Dobesedno. A oklepnike bi potrebovali tudi na sami tekmi. S tribun je nanje letelo vse, od kamenja do vžigalnikov, od papirja do tekstila. Celo mrtve podgane. Bilo je 3:0 za domačine, a gostujoči reprezentanti so vsaj preživeli. Navijači Hondurasa, ki so se naivno, bog ve zakaj, odpravili na gostovanje, vsi niso imeli te sreče, pa tudi oklepnikov ne. Domači navijači so gostujoče zverinsko pretepli in oropali, dva pa ubili.
Odločilno tretjo tekmo so vseeno odigrali. 27. junija 1969 v Ciudadu de Mexicu, kjer je na navijače pazilo okoli 5000 policistov. Po podaljšku je zmagal Salvador, ki je 14. julija napadel Honduras. Vojna je trajala okoli 100 ur in zahtevala skoraj tri tisoč življenj. Dvajsetega julija, na dan, ko je Neil Armstrong stopil na Luno, so podpisali premirje. Ob koncu zgodbe o nogometu in vojni je vseeno treba omeniti, da so bile krvave nogometne tekme zgolj rezultat političnih iger ob množičnih migracijah Salvadorcev v Honduras. Politika pa je tekme izkoristila za manjšo vojno, v kateri je sodelovalo 31.000 oboroženih mož na salvadorski in 24.000 vojakov na strani Hondurasa. Umrlo je okoli tri tisoč ljudi, 900 na salvadorski in 2100 na strani Hondurasa, jasno, v glavnem civilistov. Na vse strani so se valile reke beguncev.
Nevarnost, da se nogomet prelevi v vojno, je permanentna. V času razpada Jugoslavije so bile navijaške skupine bolj ali manj pod nadzorom političnih ali kar nacionalističnih sil v posameznih republikah. Delije, militantno krilo navijačev Crvene zvezde, so imeli za vodjo Darka Ražnjatovića-Arkana, in podobno Bad Blue Boys iz Zagreba, navijači Dinama, ki sicer niso imeli tako razvpitega liderja, so bili pa s svojim navijanjem in ikonografijo brez dvoma zelo nacionalistično naravnana navijaška skupina. 13. maja 1990 sta se na Maksimiru srečali moštvi Dinama in Crvene zvezde. V Zagrebu naj bi bilo kar 3000 navijačev beograjskega kluba, ki so že v mestu poskrbeli za serijo neredov in napadov na navijače Dinama, na stadionu pa so uničevali vse, kar so lahko, od stolov, ograj, reklam do nasprotnikovih navijačev.
Domačini so bili presenečeni, da so pripadniki specialne policije delijam, ki jih je vodil Arkan osebno, dovolili vse, dinamovce pa so napadli. Zato se je v pretep spustil tudi najboljši igralec Dinama Zvonimir Boban in obrcal enega policista. Jasno, tekme niso odigrali, seštevka materialne škode po mestu in na samem objektu niso nikoli naredili, je pa znano, da je bilo ranjenih 79 policistov in 59 gledalcev. Po tekmi je eden najboljših hrvaških nogometašev vseh časov Zlatko Kranjčar izjavil, da je »13. maj dal spodbudo za ustanovitev hrvaške države«. Vojna namesto vojne ali vojna pred vojno, bi lahko rekli. Konec koncev so se le teden dni pred tekmo na Hrvaškem odvile prve večstrankarske volitve, ki so gladko pripadle nacionalistični stranki HDZ.
Le ničelna toleranca do rasizma in šovinizma je pravzaprav edina obramba proti nogometu, ki ga tudi v naših krajih še vedno vidimo veliko. Insignije slovenskih nogometnih navijačev, proti homoseksualcem, proti muslimanom, kljukasti križi in povezovanje z nacionalsocialističnimi organizacijami v tujini bodo verjetno počasi vsaj problematizirani, če že ne prepovedani tudi v naših krajih. Skozi to prizmo je razumeti tudi napade tujih časopisov na slovenski nogomet. Rasistični izpad trenerja Olimpije Marka Nikolića je samo majhen del širše zgodbe, v katero spadajo tako navijaške žaljive (na katere smo tako rekoč navajeni) kot Zahovićevo pisanje nespodobnih telefonskih sporočil.
Je pa seveda zanimivo, da nas na takšne izpade opozarjajo z zahoda Evrope, sami pa, v državi, ki ima, mimogrede, na stadionih prepovedan alkohol, za njihovo obsodbo nismo prav veliko naredili. Še več, v našem političnem horizontu je najti stranke, ki se jim različne oblike rasizma in antiislamizma ne zdijo sporne in jih celo bolj ali manj prikrito podpirajo. A moralo bi biti drugače: pivo na stadionih da, rasizem ne. Sicer pa – ali ni bil ravno najpomembnejši rasist v zgodovini, Adolf Hitler, največji nasprotnik alkohola?
