Begunska kriza v Grčiji: šotori bodo še goreli

Sanje o odprti meji

Gospa Halayka in Lina ne prejemata nikakršne denarne pomoči od nevladnih organizacij. Čas si krajšata tako, da z drugimi prebivalci zaskvotanega hotela skrbita za čistočo in pomagata drugim. V edinstvenem eksperimentu solidarnosti namreč vsi prebivalci hotela sodelujejo pri vsakdanjih opravilih: pospravljanju, čiščenju, kuhanju. Osnovne življenjske potrebščine jim priskrbi mreža okoli sto prostovoljcev, ki na pomoč v hotel prihajajo tudi iz drugih evropskih držav. Prednost pri nastanitvi so dobile najbolj ranljive skupine beguncev: družine, matere z otroki, nosečnice. Prostovoljka Loukia, sicer politologinja na eni izmed atenskih univerz, razlaga, da so s tem edinstvenim projektom hoteli najti protiutež vladni politiki, ki se je odločila za ustvarjanje nevarnih zaprtih begunskih centrov, kjer ljudje živijo v slabih razmerah. A ker ni politične volje za ustvarjanje boljših življenjskih razmer za begunce, so vajeti v roke vzeli posamezniki. Bili so uspešni. V hotel skoraj vsak dan pride zdravnik in bolnim nudi osnovno zdravstveno oskrbo. Prostovoljci v različnih delavnicah begunce učijo grščino in angleščino. Za 70 od 170 otrok, ki obsegajo skoraj polovico populacije hotela, pa so uredili tudi obiskovanje pouka v bližnjih šolah. »Tukaj imajo streho nad glavo. Živijo lahko v varnem in zasebnem prostoru, ustvarjajo svoj družbeni prostor in se jim ni treba bati agresivne policije,« pravi Loukija. Ko se po večerji jedilnica spremeni v prostor druženja ob igranju šaha in v igrišče za otroke, Loukija in gospa Halayka razmišljata o odprtju meja – o sanjah, ki jih evropski voditelji niso pripravljeni uresničiti.

Da bi mejne pregrade ponovno padle, si želi tudi 39-letni Zinnedin Barakat. Potem ko je bila na začetku državljanske vojne v Siriji ubita njegova žena, je s svojo hčerko pribežal v Jordanijo. Pri mami sta živela leto dni, ko se je odločil, da poskuša priti v Nemčijo. Tako kot drugi begunci se je odločil za pot čez grške otoke. Po treh tednih je prispel v Nemčijo, zaprosil za azil in ga tudi dobil odobrenega. Čeprav je sprva kazalo, da je imel srečo, po nekaj mesecih v kraju Recke ni več vzdržal. Barakat pravi, da so mu policisti in prebivalci njegove nove domovine zagrenili življenje. Ves čas so mu dajali vedeti, da ni dobrodošel in da naj se vrne domov. Ko je zbolel, so ga namesto k zdravniku poslali k živinozdravniku. Barakat se je zato odločil za (ne)prostovoljno vrnitev. Nemške oblasti so ga vrnile v Jordanijo, toda ne letališču ga niso več spustili v državo. Preprosto so ga posedli na letalo za Atene. Šest mesecev ima še veljaven potni list in zdaj bi se obupani mož rad vrnil zgolj še k hčerki. A ne more nikamor. Pot v Evropo mu je zaprta, prav tako v Jordanijo. »Ne morem v Nemčijo, ne morem v Jordanijo, ne morem v Sirijo. Nimam alternative.« Učitelj angleščine, ki je sedem let poučeval v Katarju in Kuvajtu, zdaj razmišlja, da bi zaradi slabega ravnanja z njim Nemčijo tožil. A tudi vrata nemške ambasade v Atenah so zanj zaprta, pravi.

Najslabše je na otokih

Po zaprtju balkanske poti in uveljavitvi dogovora EU-Turčija je v Grčiji obtičalo okoli 40.000 migrantov. Ker čez Egejsko morje na grške otoke še vedno prihajajo – trenutno jih tja prispe med 100 in 120 na dan – je njihovo število zdaj že naraslo na 60.000. Evropska unija je za samopovzročeno humanitarno krizo v Grčiji doslej namenila 200 milijonov evrov. S to pomočjo poskuša grška vlada s pomočjo nevladnih organizacij na celini ustvariti begunske centre, v katerih bi lahko ljudje v dostojnih razmerah preživeli zimo. Organizacija Zdravniki brez meja je pred dnevi opozorila, da so življenjske razmere v taboriščih še vedno grozovite. Najbolj ranljivih skupin migrantov jim ne uspe identificirati in jim zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo. »Že mesece poslušamo, da ima vlada načrt. Toda ljudje na severu Grčije, kjer so temperature že padle pod 5 stopinj Celzija, še vedno živijo v šotorih. Kako lahko Evropa te ljudi pusti zmrzovati še eno zimo?« počasen odziv grških in evropskih oblasti na begunsko krizo kritizira Loic Jaeger, vodja MSF v Grčiji.

Najslabše se godi beguncem v petih nastanitvenih centrih (hot spotih) na otokih, kjer v skladu z dogovorom EU-Turčija strokovnjaki za azilno pravo preverjajo zahtevke prosilcev za azil. Okoli 15.000 ljudi živi v zaprtih centrih, kjer se postopki zaradi premajhnega števila strokovnjakov vlečejo več mesecev. Največjo negotovost doživljajo Iračani in Afganistanci, katerih zahtevki se večinoma sploh ne obravnavajo, ker jih Grčija ne vrača Turčiji, saj ta zanje ne velja za varno tretjo državo. V ponedeljek so begunci v nastanitvenem centru na Lezbosu zažgali pisarne Evropske podporne agencije za azil (EASO). To ni bilo prvič, da se je bes beguncev prelil v podtikanje ognja. Novico o dogodku je evropski komisar Dimitris Avramopolous dobil na mizo prav med pogovorom s skupino evropskih novinarjev. »To kaže, kako težavne so razmere na terenu. Ljudje zahtevajo več,« je bil prvi odziv evropskega komisarja. Grčija potrebuje več strokovnjakov za azil, da bi lahko postopki potekali hitreje, je še opozoril Avramopolous. Tako kot pri izpolnjevanju zavez o relokacijah beguncev iz Italije in Grčije šepa tudi pri solidarnosti držav članic za napotitev zahtevanih 400 azilnih strokovnjakov v Grčijo. Bolj neposreden je bil grški minister za migracije Ioannis Mouzalas, sicer eden od ustanoviteljev organizacije Zdravniki brez meja: »Šotori bodo še goreli.« Ljudje so na otokih obtičali za dlje časa, in to brez denarja, potem ko so prodali vse svoje imetja, da bi prišli v Evropo, spominja minister. »Jezni so. Vedno bo obstajala nevarnost nemirov.« Marca in aprila, ko je prišlo do zaprtja balkanske in egejske migracijske poti, je grška vlada morala v kratkem času najti primerno namestitev za 30.000 do 40.000 obtičalih ljudi. Doslej ji skupaj z Evropsko unijo, ki financira pomoč za migrante, begunce, azilne postopke in relokacijo, ni uspelo. »Ni naključje, da gorijo centri na celini in otokih. Hitro je treba izboljšati življenjske razmere ljudi ali pa jim ponuditi druge rešitve, predvsem azil,« opozarja Phillipe Leclerc, vodja pisarne UNHCR v Grčiji.

Prometniki namesto strokovnjakov

A do azila je dolga pot. Trenutno v povprečju štiri ure trajajoče pogovore v grških hot spotih opravlja 70 azilnih strokovnjakov in 70 prevajalcev. Prečesavajo utemeljenost zahtevkov okoli 15.000 migrantov 60 različnih nacionalnosti. Po izvedenem pogovoru EASO grškim oblastem za vsakega posameznika izda priporočilo, ali naj ga sprejmejo ali ne, končno odločitev pa nato sprejmejo grški uradniki. Jose Careirra, vodja EASO, se pritožuje nad počasnim odzivom držav članic in ponudbami strokovnjakov, ki jih dobi na svojo mizo. A to ni edina težava. Po uveljavitvi dogovora EU-Turčija namreč skoraj vsi prispeli migranti vložijo prošnjo za azil, medtem ko je to v času odprte balkanske poti storilo zgolj dva odstotka prispelih. Počasni postopki in močno povečano število prosilcev za azil ustvarja napetosti. Ljudje namreč ne razumejo, zakaj končna odločitev traja tako dolgo, pravi Carreira. Kdaj se bodo lahko nadaljevali azilni postopki na Lezbosu, Carreira ne ve. »Države članice pošiljajo strokovnjake pod določenimi pogoji. Prosjačim jih, naj jih pošljejo več. Nekatere nam jih pošljejo samo za 2 do 3 tedne, od tega pa sta dva dneva namenjena njihovemu izobraževanju. Ponujali so tudi prometne policiste. Ti so morda dobri za urejanje prometa, toda pri azilnih postopkih si z njimi ne moremo pomagati.« Carreira bi si želel, da bi pošiljanje azilnih strokovnjakov v Grčijo postalo obvezno za države članice. Da bi odločitev o napotitvah lažje sprejele, zdaj razmišljajo tudi o tem, da bi prevzeli finančne obveznosti za napotitve in tako morda prišli do številke 350 strokovnjakov. A tudi če jih bodo dobili, bodo morali nastanitvene centre še razširiti, da ob sedanji hitrosti azilni postopki ne bi potekali še naslednjih deset let. Ne vre pa samo med zaprtimi migranti v otoških nastanitvenih centrih. Tudi prebivalci otokov, ki so vse od začetka begunske krize pokazali najbolj human obraz z nesebično pomočjo prispelim, so na koncu z živci. Bojijo se, da bodo begunci pri njih ostali še dolgo časa, saj vlada utrjuje nastanitvene centre in po zaprtju balkanske poti beguncev ne premešča na celino.

»Grki smo bili v zadnjih letih v središču dveh kriz,« ob begunski krizi na skorajda že pozabljeno finančno krizo spominja premier Aleksis Cipras. Ponosen je, da so otočani kljub težkim razmeram v državi pokazali human obraz pri sprejemu beguncev, vendar tudi on opozarja, da Grčija sama ne bo morala nositi vseh bremen, in ponovno poziva k evropski solidarnosti. V primerjavi s servisiranjem grških dolgov je Evropska unija za oskrbo beguncev namenila zgolj prgišče tiste vsote. Od lani je Grčija po reformnem dogovoru za posledice dolžniške krize prejela že dobrih 31 milijard evrov, za oskrbo migrantov pa bo do leta 2018 skupno verjetno dobila »le« okoli 600 milijonov evrov. Doslej je Grčija zagotovila namestitev v stanovanjih, pri gostujočih družinah, v hotelih in drugih zgradbah za dobrih 14.000 ljudi. Preostalih 35.000 je večinoma v begunskih taboriščih. »Odločitve evropskega sveta so jasne. Preseliti bi morali 66.000 beguncev, a so jih države doslej sprejele manj kot 6000. Da se dogovori ne spoštujejo, ni pošteno. Pacta sunt servanda (dogovore je treba spoštovati, op. a.). To mi je govoril tudi gospod Schäuble (nemški finančni minister, op. a.),« povezavo med finančno in begunsko krizo najde Cipras.

Neumne želje

Predlog višegrajske četverice za fleksibilno solidarnost, po katerem bi tiste države, ki ne želijo sprejemati beguncev, več prispevale pri humanitarni pomoči Grčiji ter pomagale pri zaščiti evropskih zunanjih meja, za Ciprasa ni sprejemljiv. »Naše partnerje moramo prepričati, da Evropa a la carte ne obstaja.« Če to ne bo mogoče, pa Cipras omenja možnost, da bi se kršiteljicam dogovorov zamrznilo črpanje evropskih sredstev iz strukturnih skladov. »Potrebujemo odločno vodstvo,« diplomatsko s prstom pokaže na evropsko komisijo, ki doslej takšne kazni za kršiteljice relokacijskega dogovora še ni uporabila. »Nismo še tako daleč,« odgovarja komisar Avramopolous. Tako dopušča možnost, da bo države članice, ki še niso iz Grčije in Italije sprejele niti enega begunca, vendarle mogoče prepričati v drugačno politiko. Toda številne države so pripravljene sprejeti manjše število beguncev, kot bi jih po zavezujočih odločitvah evropskega sveta morale. Jose Careirra ob tem opozarja, da imajo nekatere države povsem svoje želje, koga bi bile pripravljene sprejeti: »Nekatere ne želijo samskih moških, temveč družine.« Minister Mouzalas je ponovno še bolj neposreden. »V Evropi prihaja do fenomena. Nekatere države želijo, da jim pošljemo svetlolase visoke belce z dvema magisterijema. Takšnih ljudi nimamo.«

Mednje ne spada tudi osemčanska družina Azarjevih, ki so v Grčijo iz Alepa pribežali tik po zaprtju balkansko-egejske migracijske poti, potem ko je bila v stopnjujoči se državljanski vojni njihova hiša uničena. Čez Turčijo jim je uspelo pripotovati v treh dneh in preživeti prečkanje Egejskega morja na poti na Lezbos, njihova pot proti Nemčiji pa se je ustavila na makedonsko-grški meji, ki je v varnostnem besedišču politike postala »prva obrambna črta Evrope«. Mesec dni so vztrajali pred zaprto mejo v Idomeniju, dokler Grčija tega samovzniklega šotorišča ni zaprla, večino ljudi pa premestila v druge nastanitvene centre po državi. Azarjevi so imeli srečo. Prišli so v najboljši begunski center, kar jih Grčija premore. Svoj novi začasni dom so našli v centru Eleonas na zapuščenem občinskem zemljišču na obrobju Aten. Skupaj s 1800 drugimi begunci si delijo prostor v kontejnerskem naselju, kjer imajo zdravstveno oskrbo, lahko se učijo grškega in angleškega jezika, prav tako potekajo številne delavnice za risanje, računalništvo in tudi samoobrambo žensk.

Oče družine, 56-letni Mahmud Azar, se z ženo in otroki ne pritožuje, čeprav spijo na pogradih, življenjskega prostora pa premorejo manj kot v enosobni garsonjeri. Na majhni električni plošči si ob kuhinjskem koritu pripravljajo skromne obroke. Po mesecih negotovosti se je na njihove obraze vrnil nasmeh. Čeprav niso ne visoki ne svetlolasi ne visoko izobraženi, bodo kmalu dobili nov dom. Na Portugalskem. Država, ki je podobno kot Grčija v minulih letih doživljala mnoge težave zaradi finančne krize, spada med tiste članice Evropske unije, ki glede na število prebivalstva najbolj solidarno odpirajo vrata za premestitve beguncev iz Grčije in Italije. »Čakamo samo še na klic, da gremo,« je zadovoljen Mahmud Azar.