Idejni oče sporazuma EU-Turčija je Gerald Knaus, ustanovitelj think-tanka Evropska iniciativa za stabilnost (ESI). Evropski uniji je ponudil ogrodje sporazuma. Predvsem Nemčija in Nizozemska sta ga še dodelali in vanj vnesli trgovsko razmerje ena proti ena – za vsakega begunca, prispelega iz Turčije na egejske otoke, bo Turčija sprejela po enega zavrnjenega prosilca za azil iz Grčije. Slabega pol leta po uveljavitvi sporazuma je dnevni prehod beguncev s turških obal na egejske otoke s povprečno 2000 dnevnih prihodov upadel na 50, Knaus pa je prepričan, da dobra alternativa dogovoru EU-Turčija ne obstaja. Čeprav se je Evropska unija z bazarskim dogovorom s Turčijo v celoti izpostavila izsiljevanju Ankare in njenega vse bolj nepredvidljivega predsednika, Knaus dogovora EU-Turčija ne šteje za evropsko napako. »Da bi razumeli, kaj je povzročil dogovor EU-Turčija, zadostuje, da razmere v Egejskem morju primerjamo z osrednjim Sredozemljem. V osrednjem Sredozemlju še ni bila sprejeta nobena odločitev, zaradi katere bi se število prehodov zmanjšalo. Vsak teden še vedno utone nekaj ljudi, medtem ko se je v Egejskem morju v zadnjih petih mesecih število prehodov dramatično zmanjšalo. V primerjavi s prvimi tremi meseci tega leta, ko je v Egejskem morju utonilo 300 ljudi, v zadnjih mesecih ni utonil skorajda nihče. Če torej primerjamo neobstoječo strategijo za osrednje Sredozemlje z Egejskim morjem in tamkajšnjim zmanjšanjem prehodov ter ponovno vzpostavitvijo nadzora meje, je težko reči, da dogovoru grozi, da bo spodletel. Za to, da bo dogovor EU-Turčija še naprej ostal zgodba o uspehu, je odločilno, da Evropska unija sprejme nove iniciative v Grčiji in Turčiji. To so zadeve, ki jih je možno izpeljati, saj so v interesu Evropske unije in Grčije. Privedejo pa lahko do trajne rešitve v Egejskem morju,« je v pogovoru za Dnevnik povedal Knaus.
Obojestranski interes
V obojestranskem interesu je, da z mednarodnimi konvencijami močno skregan dogovor še naprej funkcionira. Turčiji ni v interesu, da vsak teden na njene obale ob turističnih letoviščih naplavlja otroška trupla, Evropska unija pa sama begunskih tokov ne more ustaviti, razlaga ustanovitelj ESI. »Brez sodelovanja Turčije se begunski tokovi na jugovzhodu Evrope ne morejo kontrolirati. Kjer se interesi prekrivajo, gre za obojestranski interes. Retorika, da Turčija izsiljuje Evropsko unijo, je za iskanje rešitev celo škodljiva,« je prepričan Knaus. To, da na zahodnobalkanski migracijski poti zdaj vlada zatišje, pripisuje kombinaciji učinkov zaprtja zahodnobalkanske poti in dogovora EU-Turčija.
Vendar tudi po zaprtju balkansko-egejske poti in povečanem nadzoru na morski meji med grškimi otoki in turško obalo evropska solidarnost za preseljevanje beguncev iz Italije in Grčije ni dobila pospeškov. Skromno število preselitev in prav tako nezadostna pomoč grškim azilnim oblastem z evropskimi strokovnjaki za azilna vprašanja, ki bi lahko pospešili postopke prosilcev za azil v Grčiji, še naprej najedajo evropsko begunsko politiko. »V Italijo in Grčijo bi morali poslati evropske misije, ki bi v verodostojnih, hitrih in v skladu z evropskim pravom potekajočih postopkih v nekaj tednih rešile prošnje za azil. Nato bi lahko tiste, ki potrebujejo azil, oskrbeli v evropskih državah članicah. Do azila neupravičene migrante pa bi vrnili v Turčijo, v primeru Italije pa v njihove izvorne države. To bi bila edina strategija, da bi spet dosegli nadzor nad morskimi mejami in hkrati reševali življenja,« razlaga Knaus.
Ob vseh težavah Evropske unije s Turčijo in poskusih iskanja pragmatične poti naprej v medsebojnih odnosih pa se dogovor EU-Turčija krha tudi na drugi fronti. V njenem epicentru so grška prizivna sodišča, na katera se obračajo migranti, ki jim grške oblasti zavračajo prošnje za azil. Sodišča so v minulih mesecih v več kot ducat primerov ugodila pomislekom migrantov, da jih grške oblasti ne morejo vrniti v Turčijo, saj ta po mednarodnih standardih begunskih konvencij zaradi svojih azilnih postopkov in ravni človekovih pravic v državi ne pomeni »varne tretje države«. Tudi za te težave ima Gerald Knaus rešitev. Evropska unija mora Turčiji priskočiti na pomoč pri modernizaciji azilnega sistema, da bo tako po mednarodnih standardih veljala za varno tretjo državo: »Pri tem vprašanju obstajata dve radikalni stališči, obe pa sta po mojem mnenju napačni. Stališče človekoljubnih organizacij je, da Turčija danes ni in za nikogar nikoli ne bo varna tretja država. To ni prepričljivo, ker Turčija svoj nov liberalen azilni zakon uveljavlja zgolj za 11.000 ljudi, ki so obtičali na egejskih otokih. Zadeva je torej izvedljiva. Stališče evropske komisije pa je, da je Turčija varna država, ker tako tudi sama zagotavlja, čeprav grškim oblastem oziroma sodiščem ni bila sposobna predložiti dokazov o takšnem stanju.«
Načenjanje lastne podobe
Tudi zaradi teh neskladij prihaja do počasnega vračanja migrantov v Turčijo. S humanostjo skregano trgovsko razmerje ena proti ena še zdaleč ni bilo uresničeno. Knaus ob tem opozarja, da je treba ločiti med dvema kategorijama vračanja migrantov. »Turčija od grških oblasti sprejema begunce, ki tam niso zaprosili za azil. V preteklih mesecih je bilo tako vrnjenih manj kot 500 ljudi. V bolj kompliciranem položaju so tisti, ki so zaprosili za azil v Grčiji. Te lahko vrnejo le, če je za te konkretne posameznike Turčija varna tretja država. To pomeni, da lahko Afganistanca ali Iračana, ki zdaj že štiri mesece sedi na grškem otoku, vrnejo zgolj, če Turčija verodostojno zagotovi, da bo v Turčiji deležen pravičnega postopka za preverjanje upravičenosti do azila. To, da ti postopki ustrezajo evropskim standardom, bi moral biti glavni pogoj za vizumsko liberalizacijo.« Čeprav je torej tudi počasno vračanje v Grčiji zavrnjenih migrantov Turčiji potencialen kamen spotike sporazuma, pa utegne prav vprašanje vizumske liberalizacije za turške državljane zasenčiti vse težave pri izvajanju dogovora.
Če bi Evropska unija pogledala Turčiji skozi prste pri vprašanju protiteroristične zakonodaje, bi še bolj načela lastno podobo, temelje in vrednote integracije, ki naj bi temeljili na spoštovanju človekovih pravic. Toda Knaus je prepričan, da je dilema glede vizumske liberalizacije za Turčijo preveč potencirana. »EU si mora postaviti vprašanje, kaj je njen temeljni interes pri tem vprašanju. Vse od leta 2002 si EU prizadeva s Turčijo skleniti dogovor o vračanju migrantov, ga ratificirati in udejanjiti. Od leta 2011 je Turčija sprejetje takšnega dogovora vedno povezovala z vizumsko liberalizacijo. To torej ni novost in nima nikakršne zveze z dogovorom EU-Turčija. EU je v letih 2012 in 2013 pritiskala na Turčijo, da bi sprejela načrt vizumske liberalizacije z izpolnitvijo 72 kriterijev, saj je v vitalnem interesu EU, da bi Turčija začela uresničevati dogovor o vračanju migrantov. Danes se postavlja vprašanje, ali je v evropskem interesu, da se vizumska liberalizacija zadrži, saj Turčija od 72 kriterijev izpolnjuje zgolj 70 kriterijev. Treba je denimo upoštevati, da je morala Albanija za vizumsko liberalizacijo izpolniti zgolj 45 kriterijev.« Turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu je na nedavnem obisku na Blejskem strateškem forumu sicer nakazal na podobno vezano trgovino v duhu kompromisa. Če EU ne bi zagotovila vizumske liberalizacije, bi Turčija zadržala izvajanje dogovorov o vračanju migrantov v Turčijo. Na vprašanje, ali bi Ankara še bila obvezana varovati mejo z Grčijo in Bolgarijo pred nezakonitimi migracijami, ni odgovoril.
Cinična vizija
Če bi dogovor EU-Turčija propadel, bi Grčija ob napovedanem zaostrovanju nadzora na evropskih mejah verjetno doživela še večjo humanitarno katastrofo kot letos spomladi. »Grčija bi tako postala sprejemni center za sto ali dvesto tisoč ljudi. Celoten zahodni Balkan bi nato postal igrišče za tihotapce ljudi, mejne organe in obupane begunce. Posledica bi bila destabilizacija držav na Balkanu,« je prepričan Knaus. Kot možno alternativo dogovoru EU-Turčija tudi on – podobno kot avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz – omenja avstralski model reševanja begunskega vprašanja. Avstralija na otokih Nauru in Manus namreč v sodelovanju s tamkajšnjimi oblastmi zadržuje migrante, ki so poskušali pripluti v Avstralijo. Evropska komisija v preteklosti takšnega modela reševanja begunskega vprašanja ni podpirala, saj ni v skladu z evropskimi pravnimi temelji in vrednotami.
»Če se EU in Turčija ne bosta sporazumeli glede vizumske liberalizacije in glede tega, kaj mora Turčija postoriti, da bo postala varna tretja država, se bo dogovor postopoma spreminjal v alternativni načrt, ki bo inspiriran z Avstralijo. Namreč, da bo EU svoje meje nadzorovala zgolj tako, da bo vsakdo, ki bo prispel na otoke ali grško celino, za nedoločen čas pridržan v slabih razmerah. Za Evropsko unijo je avstralska strategija možna le, če bi celotna Grčija postala Nauru. V Grčiji bi zadrževali vse begunce in hkrati utrdili in militarizirali vse meje na Balkanu, s tem pa begunce odvrnili od poti v Evropo. Ta strategija temelji na že skoraj cinični predpostavki, da bodo življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji postale še slabše kot v Turčiji, Libanonu ali Afganistanu. Za vse države bi bila to velika katastrofa.«
Ob takšnih alternativah in vrtenju Evropske unije v vrtincu nehumanosti se zdaj zastavlja vprašanje, do kod bo segel duh pragmatičnosti Evropske unije in Turčije ter pravniške iznajdljivosti pri tolmačenju novih obetajočih se dogovorov, ki da so v skladu s humanitarnim pravom.
