Paradoks: najvišjo podporo za otroke prejemajo najbolj premožni posamezniki

»Solidarnost se zagotavlja pri virih prihodkov, pri njihovi uporabi pa mora veljati enakost,« opozarja Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete. Pri tem izpostavlja najnovejšo vročo razpravo o upravičenosti do brezplačnega šolskega kosila tudi za otroke družin iz drugega in tretjega dohodkovnega razreda, ki jo je predlagala ZL. Vladna koalicija je na vnovično parlamentarno obravnavo predloga pristala šele pod hudimi pritiski opozicije in civilne družbe.

Po Tajnikarjevem mnenju je treba vsem otrokom omogočiti enak status. »Brezplačna kosila bi v takšnem primeru morali imeti vsi otroci, ne glede na to, ali prihajajo iz bogatih ali revnih družin. Pravičnost oziroma solidarnost se rešuje s progresijo, torej tako, da bogatejši prispevajo več, revnejši pa manj. Pri potrošnji sredstev, ki se na tak solidarnostni način nabirajo v državnem proračunu, pa mora biti zagotovljena enakost,« je prepričan.

Največjo korist imajo bogati

Da je sedanja davčna in socialna politika glede otrok zgrešena, opozarja s konkretnimi izračuni tudi ekonomist Bine Kordež. »Čeprav naj bi bila socialna pomoč namenjena najrevnejšim, pa imamo v Sloveniji tudi dodatke, kjer je logika obratna in kjer pri višji plači dobiš tudi višjo državno pomoč. Takšne so denimo olajšave za vzdrževane družinske člane pri dohodnini. Olajšave so sicer za vse nominalno enake – za prvega otroka se davčna osnova zniža za 203 evre na mesec, za drugega za 220, za tretjega za 368 evrov in tako naprej – pri čemer pa se znesek manj plačane dohodnine povečuje z višino prejemkov,« pojasnjuje.

Osnova za izračun dohodnine se izračuna tako, da od bruto plače najprej odštejemo prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, zatem pa se ta zniža še za splošno olajšavo ter za olajšave za otroke. Pri olajšavi za otroke pa se srečamo z dvema učinkoma. Pri najnižjih plačah je osnova za dohodnino že s splošno olajšavo znižana praktično na nič in dodatne olajšave nimajo nobenega učinka oziroma jih sploh ne upoštevamo. Dodaten učinek pa je v tem, da plačujejo posamezniki z nižjimi prejemki dohodnino po 16-odstotni stopnji, kar pomeni, da znaša pri enem otroku olajšava samo 32 evrov (203 evre olajšave krat 16 odstotkov dohodnine), medtem ko tisti z najvišjimi prejemki, ki morajo plačevati dohodnino po 50-odstotni stopnji, privarčujejo kar 101 evro (203 evre olajšave krat 50 odstotkov).

Kordežev izračun pokaže, da posameznik z denimo dvema otrokoma ob minimalni plači ne bo dobil nič več, kot če otrok sploh ne bi imel. Pri povprečni plači v višini tisoč evrov neto se prejemek zviša za 100 evrov na mesec, pri 4000 evrih neto plače pa za 200 evrov. Še večje razlike nastanejo pri večjem številu otrok. Posamezniki s prejemki, nižjimi od povprečne plače, ne dobijo ničesar tudi v primeru, če imajo štiri, pet ali celo šest otrok, medtem ko se tistemu s 4000 evri plače neto prejemek zaradi uveljavljanja olajšave pri na primer štirih otrocih poveča za 250 evrov, pri šestih pa celo za 400 evrov.

S tem se ne obremenjujejo niti poslanci niti ministrstvo za finance, pa čeprav gre pri dodatnih transferjih staršem za otroke za proračunske izdatke v višini okoli 300 milijonov evrov, kar je trikrat več, kot bodo na primer stale zadnje davčne spremembe z znižanjem dohodnine za »strokovne kadre«.

Najnižjo podporo za otroke prejema srednji sloj

Kordež je izračunal tudi učinek olajšav za vzdrževane otroke v povezavi z otroškim dodatkom, ki ga prejemajo družine dveh staršev za mladoletne otroke, dokler njihovi dohodki ne presežejo dveh povprečnih plač. Čeprav je pri otroškem dodatku gibanje obrnjeno – najvišji dodatki so pri nižjih plačah, zatem pa se znižujejo, – so njegovi izračuni presenetljivi.

Če namreč vzamemo za primer družino z obema staršema in dvema mladoletnima otrokoma, ugotovimo, da dobijo družine z najnižjimi in najvišjimi dohodki približno enako, dobrih 200 evrov na mesec (po nekaj več kot sto evrov na otroka) – od tega v premožnih družinah v celoti prek olajšav pri dohodnini, pri revnejših pa z otroškimi dodatki. V najslabšem položaju je srednji sloj z neto prejemki od 1100 do 1700 evrov, ki predstavlja približno četrtino vseh zaposlenih. Ker niso več upravičeni do otroških dodatkov, učinek olajšav pa je nizek, dosega njihov dodatni dohodek le polovico dohodka, do katerega so upravičeni najrevnejši oziroma najbogatejši.