Čeprav se je dohodkovni položaj otrok v razvitih državah med letoma 2007 in 2011 (novejših primerljivih podatkov še ni) v povprečju nekoliko izboljšal, so se razlike med državami povečale. V najbolj prizadetih (Grčija, Španija, Islandija in Irska) se je dohodkovni položaj otrok močno poslabšal, ugotavlja najnovejše poročilo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) z naslovom Kakšno je življenje?.
Zakaj bi nas to moralo zelo skrbeti? Prvič, ker raziskave kažejo, da so otroci premožnejših staršev bolj zdravi in srečnejši v šoli, uspešnejši so pri branju in učinkovitejši pri reševanju različnih problemov. In drugič, ker malodane vse študije potrjujejo, da pogoji, v katerih živijo otroci, vplivajo na njihov ekonomsko-socialni položaj v odraslosti. Preprosto povedano: otroci revnih staršev pogosto odrastejo v revne odrasle. Še posebej zaradi nižje dosežene izobrazbe, kar vpliva na možnost zaposlitve in višino dohodka.
Na splošno gledano je v Sloveniji za otroke nadpovprečno dobro poskrbljeno. Slovenija sodi med države z najnižjo dohodkovno neenakostjo na svetu, kar velja tudi za dohodkovno neenakost otrok. V družinah brez zaposlenega starša živi le dobrih pet odstotkov otrok, kar nas uvršča takoj za Luksemburg in Norveško. Pri tem velja opozoriti, da nadpovprečno veliko otrok (več kot deset odstotkov) živi v družinah, kjer je vsaj eden od staršev dolgotrajno brezposeln.
Revščina in učni uspeh povezana
V Sloveniji je stopnja tveganja revščine otrok nižja kot v drugih evropskih državah, a ne gre spregledati dejstva, da se je položaj otrok pri nas v zadnjih letih poslabšal. V letih 2011 in 2013 smo prvič dopustili, da je stopnja tveganja revščine otrok presegla revščino celotne populacije. Strokovnjaki in učitelji opažajo, da se učenci iz družin z nižjim socialnim statusom pogosteje vpisujejo na poklicne šole, učenci iz višjih družbenih slojev pa na gimnazije. To pomeni, da se začarani krog revščine nadaljuje in da so možnosti teh otrok za napredovanje po družbeni lestvici navzgor majhne. A ta povezanost še malo ne bi smela biti samoumevna.
Dr. Mojca Štraus, raziskovalka na Pedagoškem inštitutu in vodja slovenskega dela mednarodne raziskave o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti (PISA) pritrjuje, da je povezavo med socialnim statusom družine, iz katere prihaja otrok, in njegovim učnim uspehom mogoče po tej raziskavi zaznati v vseh državah, seveda v različnih merah. Stroka se pri pojasnjevanju vpliva socialnega in ekonomskega statusa družine na učni uspeh otrok opira na dva podatka iz omenjene raziskave, na »odklon socioekomskega gradienta« in »delež pojasnjene variance«, ki skupaj povesta, kako prisoten in kako močan je ta vpliv v posamezni državi. Slovenija po obeh kazalnikih sodi v povprečje držav OECD. Negativni vpliv socialnega statusa družine na učne uspehe najbolje blažijo v azijskih državah, med članicami EU pa se z njim najbolje soočajo na Islandiji, v Estoniji, Latviji in Španiji, medtem ko na največjo in tudi zelo močno povezavo med revščino in učnim uspehom kažejo podatki Francije in Bolgarije.
Čeprav je Slovenija po teh podatkih v povprečju držav OECD, pa si tega ne moremo šteti v dobro. Ne bi namreč smelo biti samoumevno, in nekatere države to tudi dokazujejo, da socialni status učenca določa njegov uspeh. »Nekatere države, predvsem Hongkong, Tajvan, Singapur in Južna Koreja, dokazujejo, da lahko šola s svojimi pristopi veliko naredi za omilitev tega vpliva. Dokaz, da je mogoče ta primanjkljaj omiliti s tako imenovanimi šolskimi dejavniki, je tudi Nemčija. Ko je pred leti doživela tako imenovani PISA šok – na lestvicah je bila uvrščena bistveno nižje od pričakovanj –, je k problemu pristopila celostno. Veliko naporov so posvetili izobraževanju in opolnomočenju učiteljev in glede na rezultate se zdi, da jim uspeva,« pojasnjuje Štrausova.
Izobrazba je rešitev
O začaranem krogu revščine in družbeni neprehodnosti pričajo tudi podatki statističnega urada iz leta 2011. »Kar 36 odstotkov oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine, je menilo, da so v mladosti zelo težko ali težko finančno shajali. Podobno velja tudi za kazalnik resne materialne prikrajšanosti – to je potrdilo 46 odstotkov anketiranih,« pojasnjujeta Tamara Narat in Urban Boljka iz otroške opazovalnice na Inštitutu RS za socialno varstvo.
Na inštitutu letos izvajajo raziskavo na temo revščine družin. »Preliminarne ugotovitve kažejo, da velik del staršev poudarja pomen visoke izobrazbe pri svojih otrocih. Ne glede na to, da imajo sami praviloma nizko stopnjo izobrazbe, pri otrocih cenijo izobraženost. Vidijo jo kot eno od možnih strategij za izhod iz depriviranega položaja,« pojasnjujeta. A ob tem poudarjata, da se starši iz revnejših okolij soočajo z vsaj dvema ovirama: to sta nizek kulturni kapital, zaradi česar težje pomagajo svojim otrokom pri učenju, in omejenost s financami, zaradi česar ne morejo »vlagati v otroke« v tolikšni meri, kot bi si želeli. Za pretrganje kroga revščine so po njunem mnenju najbolj ranljivi otroci, ki odraščajo v okolju s kopico različnih težav (materialne stiske, nasilje, alkohol) in ki ne živijo v podpornih okoljih, kjer bi jim starši posredovali vrednoto izobraževanja.
Prav vrednota znanja je po mnenju Štrausove tista, ki denimo otroke nekaterih azijskih držav po znanju uvršča zelo visoko, in to ne glede na status njihovih družin. »Znanje je pri njih velika vrednota, tekmovalnost jim je položena v zibelko. Če se pri otrocih opazi določen primanjkljaj, jim starši že v prvem razredu uredijo inštrukcije. Pogosto otroci dopoldne obiskujejo javno šolo, popoldne pa inštrukcijsko. Rezultati se tako poznajo na dolgi rok in tudi če ne pridejo vsi na želene univerze, so skupni uspehi otrok, ne glede na njihovo socialno ozadje, dobri,« pojasnjuje sogovornica.
