Vrsta domačih in tujih raziskav kaže, da so meje med socialnimi sloji v Sloveniji (pre)malo prehodne. Če se v Sloveniji rodiš kot revež, je verjetnost, da boš kot revež umrl, precej večja kot v številnih razvitih državah. Na Slovenskem institucije, ki bi morale izravnavati razlike, izvirajoče iz socialnega položaja, kot kaže, ne opravljajo svoje naloge. Mednarodna raziskava znanja PISA 2012 je na primer pokazala, da so med slovenskimi 15-letniki zelo velike razlike v pismenosti, kar kaže, da osnovni šoli ne uspe dovolj zmanjšati razlik zaradi socialnega statusa. V Singapurju na primer, kjer te razlike načrtno in sistematično izravnavajo, je po eni od raziskav najvišjo raven znanja dosegla četrtina otrok, med njimi lep delež otrok iz družin z najnižjim socialnim položajem, v Sloveniji osem odstotkov, povečini iz bolje stoječih družin. Podobno že leta kažejo dosežki učencev na nacionalnih preverjanjih znanja. Velike razlike po regijah pa je, kot ugotavljajo strokovnjaki, mogoče razložiti le s socialnimi dejavniki, med katerimi so ključni izobrazba, poklic, prejemki staršev.
Meje med sloji smo dodatno betonirali med krizo. Ne gre pozabiti, da je revščina pri nas od leta 2009 do 2013 naraščala najhitreje v Evropi. Več revščine pa pomeni več revnih otrok in tako imenovano kulturo revščine, ki otežuje socialni preboj tudi zelo bistrim otrokom. Ko se ti kljub vsemu prebijejo na univerzo – pogosto morajo delati, da bi sploh lahko študirali –, pa bi jih minister Mramor udaril že zaradi enega neopravljenega izpita oziroma enega ponavljanja letnika...
V visokem šolstvu je bilo v zadnjem desetletju sprejetih kar nekaj ukrepov za večjo odgovornost študentov. Izpitov ni več mogoče delati v nedogled. Četrto opravljanje izpita na ljubljanski univerzi stane že 180 evrov. S pomočjo enotne e-evidence študentov je ministrstvo močno omejilo fiktivne vpise, absolventski staž je le eden... Za finančnega ministra so ukrepi očitno še preskopi in premehki.
Mramor sicer ni prvi minister, ki bi rad v dobro javnih financ naredil študij učinkovitejši in hkrati dosegel, da bi se mladi izobraženci prej vključili na trg dela, kar je nedvomno pomemben cilj. Tudi minister Golobič je v nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 razmišljal »o kulturi kakovosti in kulturi odgovornosti« in v tem okviru o vračanju šolnin za tiste študente druge in tretje stopnje, ki študija ne bi dokončali. A Golobič je med ukrepi, ki naj bi privedli do povečanja števila diplomantov, predvidel tudi bistveno povečanje deleža BDP za študijsko dejavnost – na dva odstotka do leta 2020. Novela zakona o visokem šolstvu obljublja le en odstotek, pa še ta je pobožna želja, saj je prav Mramor s prehodnimi določbami poskrbel, da se bo lahko uresničila le v pogojih rasti BDP in nizke inflacije.
