Politiki imajo res debelo kožo. Britanci, ki so pomislili, da bo najbolj znanemu otoškemu blondincu nerodno ali da ga bo sram zaradi do zdaj najtrdnejšega dokaza, da je pred referendumom postal neuradni brexitski kolovodja zaradi osebnih političnih ambicij, so se ušteli. Nekdanji najbolje plačani otoški kolumnist, ki mu je dnevnik Telegraph za tedensko kolumno plačeval četrt milijona funtov (skoraj 5000 na kolumno oziroma dobrih 100.000 več, kot je bila letna plača, ki jo je dobival kot londonski župan), je zavrnil očitke, da je podprl brexit zaradi osebnih ambicij. V tej zasebni kolumni, ki je sam ni objavil, je prepričljivo zagovarjal nadaljevanje članstva v EU kot »britansko darilo svetu in Evropi«. Napisal je, da bi brexit utegnil povzročiti razpad Velike Britanije in da bi v Britaniji povzročil gospodarski šok. Omenja tudi »Putinov dejavnik«: »Ne želimo narediti ničesar, kar bi spodbudilo še več brezsrajčnega nastopaštva ruskega voditelja na Bližnjem vzhodu in drugod.«
Napol parodija?
V tej kolumni, ki je nekako našla pot v medije, izstopa tudi navdušenje nad skupnim trgom EU, ki a Johnsona ne zanima več: »Na pragu imamo trg, pripravljen za to, da ga britanska podjetja še bolj izkoristijo. Članarina, ki jo plačujemo za dostop na ta trg, se zdi precej nizka. Zakaj smo tako odločeni, da mu obrnemo hrbet?« Neverjetno. Kako zelo je spremenil mnenje. To protibrexitsko kolumno naj bi napisal samo nekaj dni pred tem, ko je objavil probrexitsko kolumno, ki naj bi jo napisal že februarja. Zdaj trdi, da je probrexitsko kolumno napisal samo zato, da si je pomagal pri »miselnem postopku« o tem, kako naj se odloči. Napisal naj bi jo tudi kot napol parodijo (čeprav zveni zelo resno). »Vsi smo se poskušali odločiti o tem, ali naj ostanemo v EU ali jo zapustimo. Februarja sem se tudi sam spopadal s tem vprašanjem, kot se je po mojem mnenju veliko ljudi v tej državi, in zase napisal dolg članek, v katerem sem favoriziral odhod,« trdi Johnson. Potem naj bi pomislil, da bi bilo dobro videti, ali lahko zase napiše tudi alternativno (probrexitsko) kolumno. Tega, zakaj naj bi jo napisal kot napol parodijo, (še) ni pojasnil. Ko je kolumni postavil drugo ob drugo, naj bi mu bilo vse več kot jasno: »Bilo je zaslepljujoče jasno, kaj je pravilna odločitev« To je bil brexit.
Tudi udariti naj bi hotel
Neobjavljeno kolumno je prvi objavil tednik Sunday Times. Povzel jo je iz knjige svojega političnega urednika Tima Shipmana »Totalna vojna: Cela zgodba o tem, kako je brexit potopil britanski politični razred«. Shipman trdi, da je Johnson hotel udariti brexitskega zaveznika in takrat še pravosodnega ministra Michaela Gova, ko je ta samo malo pred tem, ko je Johnson nameraval sporočiti, da bo (po odstopu Davida Camerona) kandidiral za premierja, prvi sporočil, da se bo potegoval za premierski stolček. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima: premierka je postala Theresa May, ki je odstavila Gova, Johnsona pa imenovala za zunanjega ministra. Čeprav naslednje trditve ni mogoče preveriti, skoraj zanesljivo drži: če bi se Johnson postavil proti brexitu, se ta ne bi zgodil. Za brexit se je postavil predvsem zaradi osebnih premierskih ambicij, saj je kot mnogi drugi presodil, da bo Cameron v primeru izglasovanega brexita hitro odstopil. Poenostavljeno rečeno: Velika Britanija zapušča EU, ker je Boris Johnson želel postati premier. Zaradi osebnih ambicij enega Britanca. Kako zelo bizarno!
