Referendumska kampanja o britanskem članstvu se je minuli konec tedna preselila med ljudi, na trge in pred nakupovalna središča, vsaj v primeru konservativnega poslanca in nekdanjega londonskega župana Borisa Johnsona pa tudi v mračni del evropske zgodovine. Johnson je cilje Evropske unije primerjal s Hitlerjevimi in Napoleonovimi.
Nobene predanosti evropski ideji?
Minula sobota je bila do zdaj največji dan kampanje, ki je zares zaživela. Vodilni v obeh taborih so sneli rokavice. Nekateri tudi maske. To velja zlasti za ambicioznega Johnsona, ki je, preden je sporočil, da bo podprl brexit, trdil, da se dolgo ni mogel odločiti. To je bilo najmanj sprenevedanje, saj zdaj nastopa in govori kot nekdo, ki je dolgo v sebi nosil globoko sovraštvo do EU. Kot pravi evrofob. Oblekel ga je v skrb za demokracijo. V pogovoru za desničarski tednik Sunday Telegraph, časopisno hišo, ki mu za dnevno kolumno v dnevniku Daily Telegraph plačuje več kot četrt milijona funtov na leto, je dejal, da je Evropa doživljala poskuse ponovnega oživljanja zlatega obdobja miru in napredka pod Rimljani. »Napoleon, Hitler in različni drugi ljudje so to poskusili. Končalo se je tragično. EU poskuša to doseči z drugimi metodami,« pravi Johnson, ki ocenjuje, da je glavno, kar manjka in je obenem večni problem, to, da ni nobene predanosti ideji Evrope. Da je ta ideja brez podlage. »Niti ene (evropske) avtoritete ni, ki bi jo kdor koli spoštoval ali razumel, to pa povzroča veliko demokratično praznino,« je dejal Johnson, ki ga je konec tedna odmevno podprl Nigel Farage, vodja UKIP, stranke, ki je nastala pred več kot 25 leti z enim samim namenom: izključiti Veliko Britanijo iz EU. Farage pravi, da je Borisov oboževalec in ga podpira kot naslednika Davida Camerona, če bo ta odstopil po referendumu o EU.
Johnsonove zle igre in množica neodločenih
Tabor zagovornikov članstva se je ostro odzval na Johnsonove besede. Laburistična poslanka in nekdanja ministrica Yvette Cooper ga je obtožila, da se gre zle igre. Dejala je, da je pokazal sramotno pomanjkanje presoje in pripravljenost za igranje najbolj razdvajajoče in cinične politike. »Ne bi smel poskušati igrati političnih iger z najmračnejšim in najresnejšim poglavjem evropske zgodovine. EU je igrala ključno vlogo pri ohranjanju miru.«
Raziskave javnega mnenja kažejo, da je število za eno ali drugo možnost odločenih Otočanov povsem izenačeno. Štirideset dni pred referendumom pa je skoraj štirideset odstotkov ljudi še neodločenih. Veliko (verjetno največ) bo odvisno od volilne udeležbe. Ker gre za tako usodno odločitev, se je volilna komisija odločila, da bo ta teden 28 milijonom gospodinjstev poslala letak, v katerem jih bo pozvala, naj se udeležijo referenduma. Tega bo bolj vesel tabor zagovornikov članstva, ki je minuli konec tedna organiziral več kot tisoč srečanj z volilci, saj je prepričan, da je velika večina mladih ljudi za članstvo, med njimi pa je veliko takih, ki zaradi apatičnosti ne pridejo na volišča ali pa niso registrirani kot volilci. Ravno mlade je vodja laburistične stranke Jeremy Corbyn pozval, naj se udeležijo referenduma in glasujejo za članstvo. Na zborovanju v Londonu je dejal, da britanski problem ni EU, ampak konservativna vlada. V vsebini kampanje – z izjemno Johnsonovega posega v zgodovino – ni veliko novega. Zagovorniki članstva stavijo na strašenje z ekonomskimi posledicami (državnim ekonomskim in osebnim finančnim šokom) v primeru odhoda, nasprotniki, ki ekonomske argumente omejujejo na obljube o mleku in medu zunaj EU, pa vse bolj stavijo na strašenje s posledicami priseljevanja v primeru obstanka.
