Ekspresno je nova britanska premierka Theresa May sestavila nov kabinet, v katerem ne bodo sedeli zgolj tako imenovani brexitirji (po zgledu na mušketirje), ki naj bi na eni strani pravnoformalno izpeljali čim manj boleč odhod države iz EU, po drugi pa državo pripravili na vseh področjih na čas, ko se ne bo več treba ozirati na Bruselj, a tudi ko bo veliko težje poslovati z EU. Vrsto manj izpostavljenih ministrstev so dobili tudi nekateri zagovorniki članstva v EU. Izjemi sta ministrstvi za finance in notranje zadeve.
V rokohitrskem oblikovanju vladnega kabineta premierka ni zamudila priložnosti, da se znebi nekaterih kolegov, ki so jih zaradi gorečega zagovarjanja brexita mnogi videli med ministri, a bi ji lahko delali za hrbtom, in nagradila tiste, za katere je menila da jih je bolje imeti ob kot proti sebi.
Kazni in nagrade
Med tistimi, ki so morali oditi, je Michael Gove, eden prvih, ki je med konservativnimi veljaki obrnil hrbet Cameronu, ker je zagovarjal članstvo v EU. Toda Gove je naredil napako, ko se je pojavil kot oster protikandidat Mayevi v boju za vodstvo stranke in vlade. S tem je iz boja izrinil tudi donedavnega londonskega župana Borisa Johnsona, ki pa je za nagrado, da Mayevi ni grenil življenja s svojo kandidaturo, dobil jackpot oziroma položaj ministra za zunanje zadeve. Ta kadrovska poteza je pravzaprav edina, ki je javnosti doma in v tujini za hip ustavila dih. Johnsona je namreč le redko kdo pričakoval na tem položaju, še posebej, ker se je zaradi nekonvencionalnega in ne ravno diplomatskega obnašanja in govoričenja uspel zameriti mnogim tujim državnikom v času, ko je imel resne namene izpodriniti Camerona. Znana kolumnistka časopisa The Guardian je ob tem imenovanju dejala, da bo zaradi svojih izjav moral Boris Johnson kot zunanji minister v številnih državah kleče prositi za odpuščanje.
Enega najpomembnejših položajev v naslednjih dveh letih, ministra za vodenje pogajanj o izstopu iz EU, je Theresa May dodelila Davidu Davisu. Davis ima dolg staž kot poslanec konservativne stranke, vendar ni sodil med tiste, ki jim je strankarska disciplina zakon in je pogostokrat kritiziral poteze Davida Camerona, ki je Davisu celo ponujal ministrski položaj, a je ta odklonil. Kritiziral je ukrepe, ki so omejevale človekove svoboščine, a je kot dolgoletni evroskeptik ostro nastopil proti Cameronovim prizadevanjem, da država ostane znotraj EU, čeprav je zagovarjal EU-standarde glede svoboščin.
Pozabljena obljuba
Oditi je moral tudi finančni minister George Osborne. Z železno pestjo je izvajal varčevalne ukrepe, ki so prizadeli srednji in nižji sloj, toda bil je zagovornik obstanka v EU in je po referendumu dejal, da bo morala Velika Britanija pripraviti krizni proračun, ker odhod ne bo poceni. Iskrenost je plačal s položajem, a ga je nadomestil Philip Hammond, dosedanji zunanji minister, ki je bil sicer velik zagovornik članstva v EU, toda po referendumu »ni strašil državljanov« z »izrednimi finančnimi ukrepi« kot Osborne.
Nekateri ministri so se samo zarotirali in iz enega resorja prešli na drugega, zato ni tako veliko novih imen. Tudi poslanka Andrea Leadsom, ki je tik pred zdajci odstopila od kandidature za vodenje konservativne stranke, čeprav je bila zelo ostra do Mayeve, je bila nagrajena s položajem ministrice za okolje. Je pa Theresa May pozabila na obljubo, da bo v kabinetu več prostora za ministrice. Doslej jih je imenovala šest in bo težko prehitela predhodnika Davida Camerona, ki je imel v kabinetu osem ministric.
