V Sloveniji, kjer se vsi – in nemara nihče – lahko srečamo v Trubarjevi ulici in na tržnici, na kavi ali čaši rujnega, je ljudi, ki mislijo, da so osišče slovenske krajine in zvezdniki non plus ultra, na pretek. Skoraj toliko, kot kadar močno zasneži in je tako mraz, da bi se vsi državljani prijeli za roke. A kakor na veliki osmukani goljavi je jasno, da poznamo samo eno Mišo Marijo Molk, ki je pred kratkim praznovala rojstni dan – ni moderno, kaj šele džentelmensko, da bi zarobantil, katerega – in ima kariero, ki je zaznamovana z nizom desetletnih vzponov in padcev, predvsem na javni televiziji, kjer je pustila največ delovnega časa.
Oddaje, evrovizijske popevke in različne, za naše male razmere odmevne, občasno celo razvpite prireditve, ki jih je vodila, bi bilo nesmiselno in patetično naštevati, saj je tega preveč in bi se nemara skomine in slovenska zavist preveč intenzivno začele zabijati v glavo njenih nasprotnikov in sovražnikov. Teh kajpak ni malo, večina pa jih ima kurjo, podrejeno pamet. Največ jih je prav na RTV Slovenija, ki je gotovo največje slovensko srečevališče zavisti, pljuvanja in ogovarjanja po hodnikih, lobiranja za davkoplačevalske plače in suvanja pod pas, teptanja demokracije in poniževanja prekarnih delavcev. A vendar tudi duhovitih opazk na rovaš finih dam, za katere lahko trdim, da so nekatere res fine, druge malo manj, tretje pa ovenčane s fokusom pojavljanja ali ogrnjene v plašč tračarije. Kaj dosti drugače ni niti z moškimi, ki sicer malo manj kot pred leti, vendar še vedno precej radi kvakajo nebuloze in žvižgajo ob kozarčku v prostem času.
Dvigovanja ratinga ne potrebuje
Miši Molk se je po dolgih ustvarjalnih letih začelo dogajati, da jo selijo po pisarnah, da se sprašujejo, kaj sploh počne, čeprav gre zagotovo za nekakšen delovni ponos RTV Slovenija. Zagotovo si taki, kar zadeva razvedrilni program, zaslužijo vsaj status svetovalca in prenašalca izkušenj. V Sloveniji je tako ali tako jasno, kako prideš do statusa svetovalca. Veliko jih je, za nekatere sploh ne vemo, od kod so se vzeli ter zakaj in za koga sploh obstajajo, največkrat pa so nagrajeni za sumljiva lobiranja in kvakanje v preteklem času, kar pri Molkovi zaradi opravljenega dela ne zdrži.
Pri Miši Molk, ki jo, mimogrede, poznam dobri dve desetletji, me kakšna govorica včasih tangira, a daleč od tega, da bi me ruinirala in da bi pomislil tudi na kaj hudega. Nemara celo na zabeljeno hrakljast vokabular in ples žaljivk, da je treba ustreči prav vsakemu rumenokljunemu novinarju in govoriti o sebi, kvačkati zgodbe o zasebnosti, ljubezni in deci, pa si s tem dvigovati ne vem kakšen rating, saj ji tega res ni treba. Selekcija bi bila bolj dobrodošla, a to je vendarle njena stvar, saj Molkovo mnogi cukajo za rokav. Izgovoriti in izmotati se zna iz še tako goste čobodre ter popranja, zna tudi pametno rezonirati, ne samo z modrostjo izkušenj, temveč tudi z močjo znanja, čeprav je občutljiva za vsako kritiko, res občutljiva, da zapeče, čeprav sama pravi, da ni tako. Meni pa se zdi, da je tako, a ženska se dobro bori, o njeni maščevalnosti pa vem malo, skoraj nič in verjetno je dama dovolj zrela, da ve, koliko in zakaj bi se to sploh izplačalo.
Strastna bralka
Njena najljubša knjiga je Svetloba v avgustu Williama Faulknerja, mi je povedala zadnjič, ko sva se sešla v razvpitem Bangladešu nasproti njene dolgoletne službe in je kadila nikotinske paličice, v družbi sodelavcev in naključnih srečnežev in nesrečnežev, ki so se znašli v njeni družbi. Celo Vasilija Poliča, ki je poln dovtipov o seksualnem in erotičnem, pravzaprav jih navija ves čas, kar pa Molkove kajpak ne spravlja v zadrego, saj je odrasla ženska in so trači ter govorice verjetno bolj drugim kot njej v pogubo. Ne samo da sva si ob Svetlobi v avgustu takoj čestitala, saj gre za knjigo, katere oboževalca sva oba, je Miša Molk zares strastna bralka. Redno jo srečujemo na podelitvi kresnikov, nagrad za najboljši slovenski roman, kamor ne hodi zgolj zaradi nujne medijske udeležbe in človeškega kvakanja – kaj pa ima Miša Molk pravzaprav s tem –, temveč je preverjeno vneta in predvsem pozorna bralka. Nemalokrat sva se pogovarjala o tem ali onem piscu, ne samo zaradi tega, ker bi ga Molkova poznala, temveč o semantičnih dimenzijah kakega avtorja, tudi mlajšega, saj je vedno na tekočem, kaj se dogaja v slovenski književnosti. Takih je danes malo in vedno manj, saj ima prednost internetno kratkočasenje in bralna kultura ne raste več kakor nekoč, čeprav smo Slovenci znani knjigoljubi in privrženci kulture. Da ne govorim o resni kritiki, saj se ponosni ljudje zaradi ničnih honorarjev skorajda ne ukvarjajo več z njo, kar je kajpak škoda, ki bi jo bilo treba popraviti.
Pritegniti bo treba provokativnejše goste
Zgoraj brez, njena najnovejša oddaja, ki jo prezentira v svoji dolgoletni službi na RTV Slovenija, kjer bi dama njenega kova morala imeti permanentno oddajo, je klasika profila recimo Milekove in Horvatove in kar je še podjetnih izpraševalcev, ki se preizkušajo v tem žanru. Nekateri bolje, nekateri slabše, nekateri pristransko, velikokrat pa predvsem paranoično, največkrat pred šefi, ne toliko pred gledalci. Sašo Hribar je v tem pač velemojster, saj je jasno in glasno povedal, kako je s tampon cono. Ta cona bo vedno obstajala, to je področje boja za osvoboditev, ki je ni in je fantazma.
Kaj naj rečem o tej oddaji? Predvsem to, da je imela Molkova že drugačne oddaje, in boljše in slabše, pa tudi to, da je njena rutina kajpak vehementna. Prva izvoljenka in izbranka je bila Lila Prap alias Lilijana Praprotnik Zupančič, sicer duhovita gospa brez dlake na jeziku, ki pa zagotovo spretneje vihti kredo med prsti, kot sodeluje v pogovornih oddajah. Oddaja namreč ni ponudila ničesar novega, običajno kramljanje pač, ki pa za povprečnega spremljevalca slovenske kulture ni prineslo nič drastičnega, kaj šele presežnega in intrigantnega, kar se od takih oddaj pričakuje. Namesto da bi razvnemala debate in obračala izjave, smo bili priča celo nekoliko zadrgnjenemu pogovoru. Izkušena Molkova bo morala pritegniti provokativne in vražje sogovornike, ki jih je resda težko najti, sploh inteligentne, pogumne in pametne, kar je težka naloga.
