Jan Cvitkovič, zagotovo eden največjih slovenskih filmskih režiserjev, tudi s svetovno znano blagovno znamko, je poln življenjskih izkušenj in morda celo modrosti. Vendar je Jan, ki trenutno z Andrijo Zafranovičem v montaži pili svoj najnovejši film Družinica, še kaj več kot režiser; oče, kraška korenina, pesnik in mož z najboljšim rezultatom na testih za sprejem v Lovsko zvezo Slovenije, kakor so mi zaupali preverjeni viri.
Kaj lovi in kaj je lovil, se nisva pogovarjala; ne čivirikaj preveč o mojem zasebnem življenju, živiva v predmestju vsega in vsakogar, to je lahko nevarno, pravi Cvitkovič, ki je znan tudi po tem, da nima dlake na svojem sicer lucidnem jeziku, ki ga poganja nemirna možganovina. Roko bi dal na oranžasto žerjavico, da gre za dobrega človeka, saj ga poznam dva ducata let, čeprav je delal tudi neumnosti, kot je denimo znameniti pretep med njim in divjim bageristom v Štanjelu, v katerem je bilo menda zelo napeto in vroče, vendar ga je nekdanji športnik Cvitkovič spravil do tega, da so se gajbe za betulo podrle; junak ta naš Prešernov nagrajenec in dobitnik veliko več uglednih mednarodnih nagrad od te naše kuhinje, ki se je že davno sprevrgla v farso, ne pa v najbolj ugledno nagrado neke države, ki je pomembna po tem, da jo ima lahko vsak za depandanso.
Uboga mladež ni nič kriva
Fedr, za moj okus glavni protagonist slovenske komedije Šiška Deluxe, pravi o Janu Cvitkoviču, da je v Slovenijo in Ljubljano prinesel novo modo z na vrh glave zafecljanim čopom; pravi tudi, da je Jan inteligentno in možato vodil ekipo skozi vso Šiško in da so to obliko pričeske vzljubili vsi tisti, ki jima gredo na živce, čeprav gre za Kraševca, tudi potomca Hercegovcev, nekaj malega celo Uskokov, pa si je upal v Šiško, našo najbolj znano pretepaško četrt, ki jo je žegnal s humorjem in svojo endemično avtorsko vizijo. Šiška Deluxe je spodobna komedija, čeprav so se nekateri ljubljanski novinarji, ki slovijo tudi po nepismenosti in povprečni informaciji, zgražali nad njo; dobiti Fedra, Mileta in Zekirja v tak element zagotovo ni lahko, čeprav so fantje zagotovo že tudi brez tega postali urbane legende, predvsem s svojim delom in ne s kolovratenjem ter kvakanjem po zanemarjenih beznicah, kjer niti natakarjev ni več; je le izkoriščana delovna sila, ki pojma nima, kaj je špricar in kaj bevanda, kaj espreso in kaj kapučin, čeprav uboga mladež ni nič kriva za sistemsko idolatrijo, ki pelje samo še v revolucijo, ki nas čaka.
A kleč je kajpak v Cvitkoviču in njegovem lucidnem, metafizično razigranem razumevanju filma, ne le da je s svojimi filmi Kruh in mleko, Odgrobadogroba ter navsezadnje tudi Šiška Deluxe pretresel slovenski in evropski film, ki mu kot avtorju dolguje zahvalo za inventiven avtorski pristop; v vsakem svojem celovečernem projektu je namreč povsem obrnil semantično ploščo, kar je tudi njegov ustvarjalni kredo; nikar ne po isti poti kot prej, nikar ne v isto reko, tako v ustvarjanju kot v življenju, pravi Jan, ki je znan tudi kot velik ljubitelj čilija; s svojim prijateljem, podžupanom Ajdovščine Mitjo Tripkovičem, sta prava mojstra v prefinjenem odnosu do te žlahtne začimbe in znana tudi kot velika kuharja, saj v Koprivi na Krasu, kjer živita občasno in predvsem ob koncih tedna, ko imata čas, prirejata prave gurmanske bakanalije, katerih sem bil deležen tudi sam: čili ni moda, čili je umetnost, umetnost je feferonanje, kdo bolj neguje in striže krošnjo možganskega debla, pravi Cvitkovič, ki je oče Tarasu in Mali; zdi se mi, da dober, čeprav so mnenja o tem preveč konvencionalna in klišejska, da bi sodil o tem, sploh v državi, kjer je vsak dotik lahko že nasilje nad otrokom, hkrati pa te ropajo za vsako položnico, ki ni vredna omembe humanizma in človečnosti, ki je kajpak pri nas ne poznamo preveč dobro, še manj pa nežnost in empatijo.
Cvitkovič pa nas bo spet presenetil: poleg Družinice, ki je v montaži in jo lahko v kakšnem letu pričakujemo tip top na filmskem platnu, je spisal inventiven scenarij z naslovom Hotel Alkohol, verjetno njegovo avtobiografijo, katerega privatni bralec sem bil in podajam prvo anamnezo tega prevratniškega Cvitkovičevega dejanja, ki pa ni samo to, temveč anamneza Cvitkoviče duše. Brati besedilo in potem analizirati človeka ni primerno, vendar v tem primeru edino, kar bi lahko bilo najbližje resnici o portretirancu; svet gre po vatlu, da narkomane, pijance, genije dojemamo kot izmečke družbe, a v tem ni gibalo Hotela Alkohol, ki noče moralizirati, temveč v viziji destrukcije artikulirati zaupanje, ki se lahko v tem izgradi. Namreč; ne vemo več, kaj je imeti rad, to pa Hotel Alkohol evocira na izjemno nenavaden način; ljubezen, spoštovanje in samozavest do lastne vizije sta namreč denominirana do poslednjega kanca idolatrije, kjer življenje nima več dotika z realnim. V Hotelu Alkohol je preplet likov zgrajen na viziji globokega prijateljstva, ne pa slaboumnega šušmarstva, znanega za naš čas. Cvitkovič je človek, ki na neki način ponuja vizijo destrukcije, vendar se izkaže, da je pogled na življenje velikega vagabunda vseeno altruizem, spoštovanje in čast. Predvsem čast je v človeškem življenju v teku zgodovine postala nekaj povsem zavrženega, kar na izjemno radikalen način evocira profil artikulacije Hotela Alkohol. Hotel Alkohol dokazuje, in bo viziral, da v izpraznjenem svetu manipulacije, zla in jalove polucije uspe ljudjem iz popolne margine doseči medsebojni dialog, ki je vreden zaupanja: znotraj tega dialoga vizira v svet, ki navkljub turbulenci, ki jo častita alkohol, droga, razpad, smeti, klošarji in ljudje, ki hodijo naokrog s kokošjimi možgani, a uspejo in ne morejo nič, a vendarle vse.
Umetnik z nenavadnim statusom
Profil Jana Cvitkoviča v Hotelu Alkohol je negativno recipročen današnjemu svetu. Narobe obrnjena recipročnost pa pomeni, da je vse skupaj nemogoče, da skuša poravnati nesimetrične dimenzije človeške neuravnovešene mentalne arhitekture. Tukaj smo prišli do dalje in še naprej: fantje in ženske, naši junaki, so lahko junaki, so lahko vse in nič, vendar moramo artikulirati dejstvo, ki je prožno in naj bi vendarle končno koketiralo s kancem altruizma, kar Cvitkoviča najbolj dejstveno zaznamuje. Vsakemu lahko rečeš, če želi videti barvno, na drugi strani pa imamo ljudi, ki se neusmiljeno zgražajo nad našimi mojstri, kjer igra vlogo, ki niti nima izročila iz vsem znane mitologije, temveč samo prispodobo mentalno drogiranega sveta.
Jan Cvitkovič igra na kompleksno življenjsko karto, v kateri se na ošvrk banalne peripetije sprevržejo v zgodbo zmage nenavadnih, posebnih ljudi, ki ne ljubijo vsakogar, kar je pač normalno in človečno, ampak je bistvena filigranska želja artikulirati koloritnost ljubezni in zdržati v tem. Svet, navsezadnje, tudi po zgodovini, so jezdili marginalci, ki so hrepeneli po ozdravitvi, kar pa Cvitkovič profilira: lahko smo tudi prijatelji, lahko bi bili tudi mi malo panegirika in ne samo nesposobnega cinika, mar ne? Ni to malo lepše in dejansko malo manj naivno od kritike? Cvitkovič jo jemlje z zanimanjem, a vseeno z velikim pridržkom, saj gre zgolj in samo za umetnika z nenavadnim statusom.
